Bor Zuljan, ki ga na Primorskem poznamo tudi kot uspešnega organizatorja in umetniškega vodjo festivala stare glasbe Flores Musicae, zadnja leta deluje predvsem v Švici, Franciji in Italiji. Ker je tudi član različnih odličnih mednarodnih ansamblov za staro glasbo in aktiven koncertant, mu je obdobje koronavirusa precej spremenilo vsakdan.
"Virus je prišel v Evropo ravno v času, ko bi moral imeti največ koncertov. Januarja in februarja jih je namreč manj, od marca naprej pa se v bistvu začenja prava sezona. Ob koncu februarja sem imel še masterclass in koncert v Italiji, ki, začuda, ni bil odpovedan. Potem pa se je vse skupaj začelo sesuvati. Najprej šole. Moj sin je tako že od 8. marca doma. Potem so seveda odpovedali vse koncerte do septembra in, če lahko označim te odpovedi finančno, bi bila skupna vsota teh koncertov 15.000 evrov," nam je povedal Zuljan, ki pa se v tej korona krizi vendar počuti privilegirano, saj ima redno delovno mesto v Ženevi na Konservatoriju in tako vsaj neko finančno osnovo, da lahko preživi.
Tudi njegova žena, ki ima poseben francoski status, ki ga država podeljuje glasbenikom in umetnikom, prejema plačilo za vsak dan, ko ne dela: "Tak dobiva vsaj minimalno vsoto, da lahko živimo, a hkrati opazujem, kako ima veliko mojih prijateljev, ki sicer živijo samo od prihodkov koncertov, hude finančne probleme in resnično ne vem, kako bodo lahko preživeli."
Zuljan trenutno, tako kot mnogi drugi učitelji in profesorji, poučuje na daljavo in čeprav mu tak način ni najbolj všeč, je srečen, da lahko z delom nadaljuje.
Čas koncertnega zatišja pa izkorišča tudi za pripravo novih zgoščenk: "Ravno zaključujem prvi solistični CD z glasbo Johna Dowlanda, ki ga tudi sam urejam in montiram in resnično upam, da ga bom lahko izdal jeseni. To obdobje korona krize ni namreč vplivalo le na odpovedi koncertov, ampak tudi na izdaje zgoščenk. Tako je celo največja svetovna založba za klasično glasbo Outhere Music, za katero tudi sam snemam, odpovedala kar nekaj izdaj cd-jev oziroma prestavila snemanja in izdaje na poletne mesece. Tako da je veliko negotovosti, nejasnosti o našem nadaljnjem delu. Sam se sicer ne bojim teh nekaj mesecev, čeprav bo težko, bolj me je strah prihodnosti, kajti to, kar se trenutno dogaja, je tudi podoba današnje politike in spoznanja, v kaj vlaga in v kaj ne bi rada vlagala. To seveda občutijo tudi slovenski glasbeniki in kulturniki, a je podobno tudi drugje po Evropi. V Franciji na primer ne vemo, ali bo poseben status za glasbenike in umetnike še obstajal, vsaj v tolikšnem obsegu kot doslej. V Nemčiji in Švici nekateri moji prijatelji prejemajo finančno pomoč, kar je seveda krasno, a hkrati je nerazumljivo, po kakšnem ključu delijo denar, saj so razlike zelo velike. Upam, da bo naš poklic še obstajal, čeprav se bomo verjetno morali prilagoditi nekim novim trendom, novim idejam.
Tatjana Gregorič
