Ta prinaša tudi redko slišan ali še neslišan material iz obdobja delovanja med letoma 1980 in 1982. Da jim bo trojni LP ustvarila umetna inteligenca, pa so se pohecali na predstavitvi v ljubljanski Menzi pri koritu.
Lik in delo skupine Kuzle, ki je bila glasnik svoje generacije in navdih številnim mladim glasbenikom, sta razvidna iz epitafa, ki jim ga je namenil someščan, pisatelj in publicist Tomaž Kosmač Kosmo: "Z bolečino v srcih smo se danes zbrali, da še zadnjič počastimo spomin na vas. Četudi je slovo neizbežno, v tem žalostnem trenutku ne moremo doumeti, da odhajate za vedno. Saj ste vendar komaj leta 2010 izdali svoj prvi studijski album! Dotlej je bilo ohranjenih le nekaj vaših posnetkov. Narejenih na Radiu Študent, na vajah in koncertih ter na kompilaciji Lepo je ...
Šele ob pogledu na srebrne nitke v vaših laseh se zavemo, da mineva že 44 let, kar ste Buni, Dule, Itko in Kaurič ustanovili legendarno punk zasedbo. V trpkem ihtenju se s solzami v očeh ob tej priložnosti poklanjamo tudi Icu, Piliju in Vestu, ki so krajši čas rohneli z vami.
Začeli ste skromno, kar vas je odlikovalo skozi vso kariero. Vadili ste po kleteh in garažah, v Klubu mladih in zlasti v Rudniški dvorani. Tam ste se kot predskupina Buldožerja prvič predstavili javnosti. Leta 1980. Sprejeti ste bili s pljunki, ki so kasneje leteli na vas izpod odrov širom Slovenije. Novi rock vas je leta 1981 postavil na piedestal, ampak ostali ste kleni. Blišč vam ni zlezel pod kožo. Namesto, da bi slavo unovčili, ste raje poiskali nove izzive. Življenje pa, neusmiljeno, kakršno je, je vsakemu od vas naložilo svoj križ.
Buni se je zaposlil na Hidrii, kjer si tiho mrmra:
"Moje delo je mehansko in glava je prazna, cesta je ista, drevesa so enaka, le šofer je včasih drug, a fabrka je ista, fabrka je ista …"
Dule (Dušan Moravec) je po mnogih korakih v prazno našel samega sebe v snemanju dokumentarnih filmov in pravi:
"Zmeraj se lohk rešiš pred televizor, dost je, če verjameš u lepše cajte, dost je, če zaupaš u lepše cajte …"
Itko (Iztok Turk) se je zaprl v studio, od koder odmeva:
"Prav neč se ne spremeni, vse je isto, isto vse dni, prav neč se ne spremeni, ne ločim več dneva od noči …"
(Dare) Kaurič je skozi Kingstone povedal:
"Naredte revolucijo, naredte revolucijo, sam dejte je brez mene, jest nimam cajta dons …"
Idrija, do Kuzel znana predvsem po žlikrofih, rudniku živega srebra in čipkah, se je prav zaradi vas umestila na glasbeni zemljevid Slovenije. Kot Kuzlograd – prestolnica punka. Nikdar niste silili v ospredje in taki ste ostali do konca. Po letu 1982 ste oder prepustili drugim. Na vaše vprašanje izpred ducat let: "Še pomnite Kuzle, tovariši?" pa v en glas odgovarjamo: "Nikoli vas ne bomo pozabili! Nikoli! Kuzle, slava vam!"
Ne voščene lutke, ampak čisto prave Kuzle, tiste, ki jih prenašate v Pesmi tedna, pa tudi kot pričevalci v tokratni rubriki Radia Koper:
VSE JE ISTO
(D. Kaurič)
Danes je petek in spet sedim na stolu u sobi.
Skoz tanke stene slišim krike ženske, ki jo nekdo davi.
Iz dneva v dan vse je isto, nč se ne spremeni,
ne ločim več dneva od noči.
Prav neč, prav neč se ne spremeni,
vse je isto, isto vse dni.
Prav neč, prav neč se ne spremeni,
ne ločim več dneva od noči.
Spet je nekdo skočil skozi okno v sobi.
Čustva so premrtva, da bi slišal njihov jok.
Mučna belina naših sten me spravla ob pamet,
ob treh me spet peljejo na elektrošok.
Prav neč, prav neč se ne spremeni,
vse je isto, isto vse dni.
Prav neč, prav neč se ne spremeni,
ne ločim več dneva od noči.
Vse je isto, neč se ne spremeni!
Vse je isto, neč se ne spremeni!
Prav neč, prav neč se ne spremeni!
