Arhitekt Tomaž Vuga se gradnje Sabotinske ceste spominja v dvojni vlogi. Bil je dolgoletni urbanist Nove Gorice in član meddržavne komisije, ki se je z Italijo pogajala o izpeljavi cestne povezave. "Vedno poudarjam, da gre za fenomen v času sredi druge polovice 20. stoletja. Do Osimskih sporazumov in posledično do graditve Briške ceste je prišlo zato, da se konča, kar po 2. svetovni vojni ni bilo končano. Začasna meja iz leta 1947 je bila rešena šele z Osimskimi sporazumi, po dobrih 20 letih."

Za gradbeni vidik mostu je bil odgovoren inženir Gorazd Humar, takrat zaposlen v podjetju Primorje. Njegova naloga je bila zasnova mostu čez Sočo, ki se je navezoval na novo cesto. Domačini so ji rekli tudi Osimska ali Briška cesta. Graditev je bila velik tehnološki izziv, se spominja Humar: "Tako velikih lokov v Jugoslaviji ni delal nihče. Most na Krk so gradili po čisto drugačni tehnologiji. Izkušnje smo iskali v Italiji in jih uspešno prenesli v Solkan."

Za čim bolj neposredno povezavo z Brdi je Italija privolila v odstop 1600 kvadratnih metrov svojega ozemlja. To je bil redek primer takšne čezmejne uskladitve v tistem času.

Del prihajajoče razstave bodo tudi pričevanja ljudi, pravi kustosinja Goriškega muzeja Ines Beguš Bavcon: "Potem ko je bila cesta že zgrajena, je pričevalec pripovedoval, kako so ga drugi, tisti, ki niso živeli na Primorskem, spraševali, kaj je to Osimska cesta. Mislili so, da je to koridor, da se da tam kaj kupiti. Mislili so, da se da tam kupiti kava."

Razstavo bodo odprli na poletno muzejsko noč na Gradu Kromberk.