Ivan Skrt (rojen leta 1981 v Kanalu ob Soči), nekdanji učenec Glasbene šole Nova Gorica, je diplomiral na slovitem konservatoriju P.I. Čajkovski v Moskvi in se kasneje izpopolnjeval na Scole Normale v Parizu. Po vrnitvi domov je začrtal svobodno umetniško pot. V svetu resne glasbe je posebnež. Tako v svojem pianizmu, ki ga krasita odlična tehnika in premišljena estetika, kot v kontekstualiziranju projektov. Umetniški dogodki Ivana Skrta nudijo enkratno priložnost za izostritev čutov in srečanje z Glasbo. Tak je bil tudi njegov koncert Sonate na Soči, ko je pred trinajstimi leti z izvedbami klavirskih mojstrovin F. Liszta, F. Chopina in A. N. Skrjabina navdušil številno občinstvo na bregovih reke Soče. Pianist, o katerem je pred leti v Novi Muski Tine Vučko zapisal, da je »enigmatična, če ne kar misteriozna glasbena osebnost«, nam sedaj ob avgustovski polni luni ponuja novo različico koncerta. Ker o Skrtu, ki zadnja leta živi v okolici Ljubljane, po letu 2015, po koncertu v okviru takratnega Kogojevega festivala in izidu dvojne zgoščenke Črno belo, nismo veliko slišali in tudi ni koncertiral, sem ga najprej povprašala, v kakšni tonaliteti je preživel zadnjih sedem let.

"Zadnja leta sem preživel v zelo ubranem trozvočju. V tem preprostem akordu se prepletajo družina, vrt in glasba. Na Ljubljanskem barju, kjer živimo, smo iz neobdelane zemlje ustvarili čisto prava zelena in cvetoča nebesa. Ko sem v preteklosti govoril o glasbi in ko sem se o njej izražal precej bolj metaforično, sem rad črpal primere iz sveta rastlin, narave. Sedaj, ob dveh malih punčkah, pa lahko rečem, da je ukvarjanje z glasbo kot brskanje po polni škatli kock. Na začetku je red, kaos, hrup … potem se začne gradnja … na koncu razvejana struktura. Vsi najbrž vemo, kako se otrok obnaša, ko čuti, da je njegov grad ogrožen. Vsaj zame se živa glasba začenja od tega trenutka dalje, od te temne grožnje, kako držati to kolosalno strukturo, kar nek recital gotovo je, brez enega samega krča, strahu, brez nasilja ali kakršne koli ujetosti v neke ozkosti. In vsakič znova se, posebej pred koncerti, prepričam, da lahko možgani, pa tudi konec koncev čustva, prilezejo do neke oprijemljive stopnje. Od tam naprej pa se mora zgoditi nekaj globljega, nekaj, kar prihaja iz drobovja. Običajno je prav travmatično, ko se to zgodi, ko se obrnejo na glavo vse slike, ki si jih dotlej tako skrbno izgrajeval. Ko pa je ta proces zaključen, se iz njega rodi popolna svoboda in le-ta je tista, ki rojeva najlepše zvoke."

In zakaj odločitev, da se po trinajstih letih vnovič predstavi z recitalom na Soči? "V vseh teh letih se je nabralo kar nekaj koncertnih programov. Lahko rečem, da sem drevo s kar nekaj sadeži. Ponudil sem jih vsem slovenskih glasbenim ustanovam, začenši s tisto, ki je mojemu rodnemu kraju najbližja, Kulturnemu doma Nova Gorica, pa seveda tudi vsem ostalim v Ljubljani, Mariboru … Povsod sem naletel le na obljube, ki se do danes, navkljub večkratnemu posredovanju, niso izpolnile. Da niti ne omenjam našega domačega festivala Kogojevi dnevi, od katerega sem že leta in leta spregledan. In ker nisem statično drevo, ki bi dobrohotno rojevalo sadeže, ne glede na lakoto okoli njega, sem se odločil, da vzamem stvari v svoje roke. Povezal sem se še z enim Kanalcem, Hinkom Gorjupom, in mu, kot pred trinajstimi leti, predal pobudo za koncert na Soči. Organizacijo je tokrat prevzelo Turistično društvo Kanal ob Soči, čigar predsednik je Branko Dolenc in lahko rečem, da je organizacija takega dogodka kar zelo velik tehnični zalogaj. A uspelo smo in polna luna vabi, da jo v petek, 12. avgusta, uzremo v Soči."

Na koncertu bodo tokrat zazvenele tri Malenkosti (V naravi, Larghetto, Allegro feroce) Marija Kogoja, dva nokturna (Op. post, e-mol, Op. post, cis-mol) Frederica Chopina, Meditacija iz opere Thaïs Julesa Masseneta, skladbe (Op. 32 št. 5, 4, 10, 12 in Op. 23, št. 10, Lilije, Glasbeni trenutek Op. 16, št. 5, Etuda-slika Op. 33, št. 3) Sergeja Rahmaninova in La Valse Mauricea Ravela. Kakšna so njegova pričakovanja pred vnovičnim nastopom pred občinstvom? "Če smo glasbeniki kot lokostrelci, ne želim razkazovati svojega loka. Ne želim se bahati z močjo, koliko zmorem napeti tetivo in jo nepremično držati uro ali dve. Želim izstreliti puščico in pozabiti na lok. Želim, da je Soča mirna, zrak nad njo pa čist, živ in vzvalovan."