
Minevata 102 leti, ko je zidarski mojster Ivan Nibrant ob kuhi apna odkril neznan siv prah odličnih veznih lastnosti in že dve leti zatem so v cementarni z imenom Cementi Isonzo proizvedli prve količine cementa. Začela se je pot cementarne, ki zdaj obeležuje stoletnico. Zidar Nibrant je s svojo najdbo v dolino Soče prinesel življenje, razvoj, delovna mesta. Anhovska cementarna je kaj kmalu postala največja in nasodobnejša v takratni državi, z več tisoč zaposlenimi. Tudi z azbest cementom, kar pa ni bila njena posebnost - azbest so proizvajali in uporabljali po vsem svetu. Dokler znanost ni ugotovila, da gre za izredno nevarno snov. Za mnoge je bilo prepozno. In prav cementarna, ki je za marsikoga pomenila življenje, je v dolino prinesla smrt. Še dandanes zato plačuje visok davek.
Kljub temu, da so lastniki, zdaj so to Avstrijci, proizvodne procese posodobili do te mere, da so okolju in ljudem po vseh zagotovilih pristojnih prijazni in neškodljivi, pa nezaupanje ostaja. In z njim tudi konflikt med civilnimi združenji, družbo in lokalno skupnostjo. Če te piči kača, se bojiš tudi zvite vrvi. Zato moramo prebivalce doline razumeti. Ne želijo, da se danes in v prihodnje črna izkušnja ponovi. Zavedajo se namreč, da ne samo v Soški dolini, pač pa po vsem svetu vlada kapital. In njemu je marsikdaj podrejeno vse.
Zato je nasprotovanje tistih, ki v dolini ne želijo dodatnih obremenitev, potrebno jemati skrajno resno in skupno iskati rešitve, ki ne bodo škodile nikomur. Še najmanj pa prebivalcem in naravi. To pa zahteva razum in pogled v prihodnost ob vsaki odločitvi. Kajti na Zemlji je že preveč dolin, ki jih je človek povsem uničil.