Ga skrbi morebiten referendum o investicijah v slovensko vojsko, zakaj Slovenija nima posebnega helikpterja za nujno medicinsko pomoč, kakšni so načrti glede vadbišča Poček in ali bodo tudi vojake izločili iz sistema javnih uslužbencev. To je nekaj vprašanj, ki smo jiih zastavili obrambnemu ministru Mateju Toninu. Z nji se je pogovarjal Andrej Šavko.

Čez slaba dva tedna bodo poslanci odločali o predlogu zakona, po katerem bi za investicije v vojski v naslednjih letih namenili 780 milijonov evrov. Verjetno lahko, glede na razmere v parlamentu, pričakujemo, da bo predlog potrjen. A opozicija, predvsem stranka Levica, že napoveduje možnost referenduma. Vas to skrbi?

Ne, me ne skrbi. Razprave se veselim, ker imamo prvič priložnost povedati, da je v igri preživetje slovenske vojske. Po desetletju varčevanja, potem ko je bil to edini resor, ki se mu je proračun prepolovil, je prišel čas, ko se moramo odločiti, ali vojsko želimo ali ne. Če jo želimo, moramo nekaj dati za investicije. Vojska je izračunala, da bi glede na strateške načrte potrebovala tri milijarde evrov. Tega denarja seveda ni. Zato smo predvideli le najnujnejše investicije, za katere bi v prihodnjih šestih letih namenili 780 milijonov evrov. To si Slovenija lahko privošči. Zaradi koronske krize pa imamo na voljo tudi nekaj nepovratnih evropskih sredstev in tudi nekaj zelo ugodnih kreditov. S tem denarjem bi financirali naložbe v zdravstvu, sociali in za infrastrukturo v občinah, s tem pa imamo več manevrskega prostora za varnost in obrambne izdatke.

Slovensko zdravstvo bi potrebovalo namenske helikopterje, s katerimi bi hitreje in z nižjimi stroški reševali življenja. To so vaše besede z začetka leta, ko ste še bili v opoziciji. Zdaj ste spremenili stališče in helikopterje naj bi prioritetno dobila vojska. Zakaj?

Stališča nisem spremenil, še vedno mislim, da bi za nujno medicinsko pomoč potrebovali namenske helikopterje. A jaz sem odgovoren za varnost, za NMP je odgovorno ministrstvo za zdravje. Težko pametujem, kako naj oni to uredijo. Zaenkrat tam pravijo, naj to počne vojska. Mi s tem nimamo nobenih težav. Je pa naše ministrstvo med drugim odgovorno za gorsko reševanje in zato aktivno delamo na tem, da okrepimo zdajšnji sistem.

Kako ocenjujete stanje na področju ilegalnih migracij? Številke kažejo, da smo letos pri nas obravnavali približno enako število nedovoljenih prehodov meje kot v enakem obdobju lani; bilo jih je pa precej več kot dve ali tri leta pred tem.

Stvari niso rožnate, so precej zaskrbljujoče. Sam sem obiskal kar nekaj zaselkov in vasi na južni meji. Ljudje so tam v strahu. To niso lažne novice. V Ilirski Bistrici so mi povedali, da so nabrali 12 ton smeti, ki so jih za seboj pustili migranti. To je velik problem. Lokalni prebivalci pravijo, da se jim je življenje po letu 2015 bistveno spremenilo, da je bilo prej tam idilično, zdaj pa se bojijo iti ven v večernih urah. Zato je dolžnost države, da tem ljudem zagotovi večjo varnost.

Ali je vojska po incidentu na meji, ki je dvignil veliko prahu, dobila dodatna navodila, kako naj postopajo in sodelujejo s policisti?

Ta incident je bil zelo napihnjen, preiskava je pokazala, da se ni zgodilo, kar se je zatrjevalo, torej, da naj bi vojak uperil puško v civilista. Je pa do srečanja prišlo. Po tem dogodku smo se sestali z notranjim ministrstvom, direktorjem policije in z načelnikom generalštaba SV in se dogovorili za jasnejša pravila delovanja vojske ob meji. Poleg tega, da policist usmerja vojaka, mora ta po novem poročati svojemu vojaškemu poveljniku, kje točno je in kaj je počel.

Vedno aktualna tema na Primorskem je vadbišče Poček pri Postojni. Tam je bilo že več referendumov, prebivalci so se vedno izrekli proti Počku oz. za njegovo zaprtje. Ustavno sodišče je razveljavilo Državni prostorski načrt za to območje, občina Postojna ves čas opozarja na varstvo vodnega vira Malni. Zgodilo se ni nič, vojaške vaje še naprej nemoteno potekajo. Ali torej Poček ostaja osrednje vadbišče slovenske vojske?

Si lahko predstavljate vojsko brez svojega vadbišča. Jaz si tega ne predstavljam. To bo tam ostalo, smo se pa na našem ministrstvu vedno pripravljeni pogovarjati o ukrepih, ki bi bili čim manj moteči za lokalno prebivalstvo. Ne pristajamo pa na nikakršno izsiljevanje. Zaprtje Počka ni opcija, je pa opcija pogovor, kako to urediti, da bo čim manj moteče.

Zgodba z nabavo zaščitne opreme med epidemijo še ni zaključena. Računsko sodišče je pred dnevi opozorilo, da ima velike težave s pridobivanjem dokumentacije. Na gospodarskem ministrstvu so te navedbe zavrnili in zatrdili, da zgledno sodelujejo. Kaj boste naredili, če bo računsko sodišče glede tega izdalo negativno mnenje?

Ne vem, kakšna bo ugotovitev računskega sodišča. Mi z njimi zgledno sodelujemo. Prejeli smo več kot 400 vprašanj, nanje v roku odgovarjamo in glede tega imam mirno vest. Ostalo bom pa komentiral, ko bodo rezultati znani.

Kateri je ključni projekt do konca mandata na vašem ministrstvu?

Obrniti kadrovske trende in zagotoviti preživetje slovenske vojske. Mi smo v zadnjih desetih letih izgubili 1000 vojakov, prepolovili obrambni proračun, bili smo brez investicij. Prišli smo do kritične točke.

Predsednik vlade je nakazal možnosti sprememb v sistemu plač. Ali tudi vi zagovarjate spremembe?

Enotni plačni sistem je cokla za številne. Moj predlog je, da bi enotni plačni sistem razdelili na pet podsistemov; enega za vojsko, policijo in gasilce, drugega za zdravstvo, tretjega za učitelje, vzgojo in izobraževanje, četrtega za državne organe in petega za vse ostalo. S tem bi se oblikovala prava razmerja in upoštevale specifike, ob pomembnem dopolnilu: ob enaki masi za plače. Sicer bi to sprožilo neobvladljivo tekmo med posameznimi skupinami.