Največji požar na Krasu ni uničil suhozidov. So pa nekatere porušili stroji, ko se je v paniki širilo gozdne poti in izvajalo protipožarno zaščito. Kot pove Nataša Kolenc iz Partnerstva kraške suhozidne gradnje, na Krasu to razumejo, a si želijo "da se taki posegi v prihodnje, ko bo prišlo do sanacije gozdnih površin in tudi drugih površin v večjem obsegu, ne bodo več dogajali."

Na ta način je bilo razvrednotenih več tematskih oziroma rekreativnih poti, ki so navsezadnje turistični adut tega dela Krasa. Hkrati pa tisti, ki se z gradnjo suhozidov ukvarjajo, vedo, kako težko je to postaviti nazaj. "Tisti, ki sami poskušajo prijeti kamen in iz njega nekaj narediti, zelo dobro razumejo, kakšna je vrednost vsakega metra tega zidovja, ki tukaj stoji, in koliko truda, koliko ljudi je bilo potrebno, da je zid še danes takšen, kot je," doda Kolenčeva.

Suhozidi, če niso zaraščeni, so tudi dobra obramba pred širjenjem ognja. V prvi vrsti pa so temeljni prepoznavni element kraške pokrajine in tudi fizična vez z davno preteklostjo: "Se pravi, današnji Kraševci zidajo tako, kot so zidali njihovi prakraški predniki in tehnika je tako preprosta in hkrati tako univerzalna, da je bil to tudi razlog, zakaj je bila vpisana na Unescov seznam nesnovne dediščine," še pove.

Zato si ta kamnita dediščina zasluži posebno skrb. To je prepoznalo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, ki je v okviru skupne kmetijske politike za obdobje 2023-2027 pripravljeno sofinancirati tudi stroške postavitve oziroma obnove suhozidov. "Želimo pa si, da bodo subvencije namenjene tudi drugim in ne le subjektom, ki se ukvarjajo s kmetijstvom." Kot še pravijo v partnerstvu, če bi izginili suhozidi, tudi samega Krasa ne bi bilo več moč prepoznati.