Poglejmo najprej, kaj je Dom na Krasu. To je zavod, ki izvaja institucionalno varstvo, namenjeno odraslim osebam z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju in odraslim osebam z motnjami v duševnem ali telesnem razvoju. Gre za eno od institucij v naši državi, ki ljudem s posebnimi potrebami nudi varen in topel dom. In ki je, tako kot druge tovrstne institucije, ter v skladu s sodobnimi evropskimi smernicami, stopila na pot korenite preobrazbe.

Strokovno se temu reče deinstitucionalizacija. Kaj to pomeni? Namesto prenatrpanih in izoliranih domov, kjer si kopalnico deli več kot 30 ljudi, bi za uporabnike vzpostavili manjše stanovanjske skupine, ki bi bile podprte s storitvami za njihovo samostojno življenje. V Evropi tako delajo že leta, na Češkem so denimo z evropskim denarjem zaprli že 30 tovrstnih ustanov in v lokalne skupnosti preselili več kot 3000 ljudi. Pri nas zaostajamo.

Država je pred kratkim vendarle odločila stopiti na pot evropskih trendov. V Divači je sprva kazalo odlično. Na spoznavnem večeru lani jeseni so domačini ploskali nastopu stanovalcev Doma na Krasu, ti pa šolarjem, ki so jim zapeli dobrodošlico. Ni res, torej, da okolje z načrti ni bilo seznanjeno. A zdaj se je zbudila skupina krajanov, ki drugačnosti ne sprejema. Ki načrte ovira tudi z navajanjem dejstva, da v Divači ni policijske postaje. Koga bi sploh morala varovati policija? Domačine? Ali nove sosede?

Vključevanje drugačnosti v naš vsakdan bi moralo postati nekaj običajnega. Nič več buljenja, nič več odmikanja in odklanjanja ljudi, ki ne škodujejo nikomur. Kvečjemu nam lahko prinesejo veliko dobrega. Ali kot je v svojem nastopu na zadnjem sanremskem festivalu dejala sovoditeljica Drusilla Foer: naj ne bo v ospredju posameznikova drugačnost, ampak posameznikova edinstvenost.