Da slovenska Istra nima dovolj pitne vode, sploh v poletnih mesecih, ko število njenih porabnikov zaradi turizma močno poskoči, vemo že desetletja. Brez odločnejših korakov bomo to ponavljali še naslednje desetletje, v komentarju razmišlja Tjaša Škamperle.

Nov vodni vir za slovensko Istro je kot drugi tir. Iskanje konsenza glede trase, umeščanje v prostor, zaprašena dokumentacija, nasprotujoča si mnenja strok, obiski ministrov različnih vlad. Če je na tirih le nekako steklo, je kozarec pri vodooskrbi zaradi zamujenih priložnosti videti na pol prazen, skoraj suh.

Minister nove vlade po ogledu Suhorce pravi, da ideja državnega prostorskega načrta za zajetje v Brkinih ni pokopana, a da je treba iskati možnosti še drugod. Ideje o četrtem črpališču v Klaričih in nekaj pumpah na poti proti Istri se iz ust Kraševcev slišijo tako preproste, da se lahko vprašamo, zakaj jih nihče do sedaj ni uresničil.

Skorajšnje suhe pipe, prvič po 35tih letih, so dokaz nesposobnosti na vseh ravneh - predvsem državni, ki mora zagotoviti vir, da lahko javne gospodarske službe vodo pripeljejo do domov, uporabnikov. So bile občine nespretne, neenotne in se kdaj niso strinjale s ponujeno rešitvijo? So, a zaradi tega prebivalci ne bi smeli postati ujetniki groženj redukcij, ki bodo tudi grožnja javnemu zdravju. Žal vsi Istrani še niso razumeli resnosti razmer: sicer ne bi prali avtov in se tuširali dvakrat na dan. Nekateri bi najprej zaprli hotele in turiste poslali domov, da bi imeli občani vodo čim dalje časa. Lahko se strinjamo, da so pri velikih porabnikih rezerve. A predlog koprskega župana, ko v isti sapi omeni zapiranje mladinskega zdravilišča, prisilni dopust vojakov in omejitve v pristaniški dejavnosti, ne more piti vode.

Če smo z vpisom pravice do pitne vode v ustavo mislili resno, potem naj država res poskrbi, da ta pravica ne bo odvzeta. To poletje mogoče za nekaj ur na dan, prihodnja bodo samo še bolj vroča in še bolj sušna.