Na Inštitutu za kriminologijo ljubljanske Pravne fakultete poudarjajo, da sodobne digitalne tehnologije sicer ponujajo številne pozitivne možnosti uporabe, vendar je pred uvedbo tovrstnih orodij, sploh če jih kot obvezne predpiše država, treba oceniti, ali sploh in v kakšnem obsegu lahko dejansko pripomorejo k doseganju zastavljenega cilja. Nadzor gibanja prebivalstva je problematičen tako z vidika zasebnosti kot pravice do varstva osebnih podatkov, posredno pa lahko vpliva še na celo vrsto drugih pravic in pomembno sooblikuje bodoče življenje v naši družbi, poudarja Pika Šarf z Inštituta za kriminologijo.

Zadnji teden se je razbohotilo pogojevanje rahljanja teh ukrepov, ki smo jim priča v zadnjih tednih, z uvedbo nekih novih tehnoloških rešitev, ki bi sledili posameznikom z dvema namenoma. Prvi je ta, da se nadzoruje tiste posameznike, ki jim je odrejen ukrep karantene. Torej, da je nadzor omejen na osebe, ki so pozitivni na bolezen covid-19. O tem v Sloveniji še ni bilo govora. Druga ideja je bolj razpršen nadzor, ki pa bi mu bilo podvrženo širše prebivalstvo določene države, z namenom zajezitve oziroma nadzora širjenja te bolezni.

Obe obliki nadzora v resnici vplivata na dve temeljni pravici. In sicer, pravico do varstva osebnih podatkov in pravico do komunikacijske zasebnosti. Odvisno od tega, kakšni bi bili nadaljnji postopki oziroma ali bi ta aplikacija lahko dodatno vplivala naša življenja, pa bi lahko razpravljali tudi o posegih v druge pravice posameznikov. Vendar je o tem trenutno še prezgodaj govoriti, ker premalo vemo o teh aplikacijah. Predvsem ne vemo, kateri podatki bi se izbirali, kako dolgo se bodo hranili, kje se bodo hranili, bodo shranjeni zgolj lokalno, na naših napravah, ali morda v nekem centraliziranem podatkovnem centru. Pomembno je tudi, kdo vse bo imel dostop do teh podatkov: morda samo posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali morda zdravniško osebje, ali celo kdo drug. Torej, trenutno je res zelo težko govoriti o tem, v katere pravice bi to lahko posegalo, gotovo pa je ogrožena pravica do zasebnosti in varstva osebnih podatkov.

Pa država lahko poseže v ti dve pravici?
Da, to namreč nista v absolutni pravici, kar pomeni da država lahko vanje poseže pod določenimi pogoji. In sicer morata biti izpolnjena pogoja nujnosti tovrstnih ukrepov in sorazmernosti. V trenutni situaciji je gotovo je treba imeti v mislih tudi njihov časovni rok trajanja, kar pomeni, da so strogo omejeni zgolj in samo na obdobje, v katerem se trenutno nahajamo, torej na obdobje epidemije.

Prav tako opozarjate na ideologijo tehnološkega solucionizma oziroma na sprejemanje pravno in etično dvomljivih visokotehnoloških rešitev.
Trenutno je tehnološki solucionizem kar precej zasidran v našo družbo. Občutek imamo, da prav za vsako težavo, ki se pojavi v družbi, obstaja neka visokotehnološka rešitev, ki jo lahko hitro in učinkovito reši. Vendar je to zelo pogosto preuranjena trditev, ker tehnologija enostavno še ni dovolj testirana. Velikokrat pa se izkaže, da tovrstne rešitve niso dovolj testirane oziroma ne morejo doseči učinkov, ki jih na začetku obljubljajo. Obenem pa lahko zelo močno posežejo v človekove pravice. Poleg tega, ko enkrat so uvedene, tudi na to opozarjamo v mnenju, jih je v resnici težko odpraviti. Zato je res na mestu pomislek, ali je absolutno nujno in sorazmerno, da tovrstne tehnologije uvajamo.

Tehnološke rešitve so torej lahko nekakšno slepilo za javnost in zato je, kot pravite, napore za omejevanje širjenja pandemije bolj potrebno usmerjati v politike, ki bi zagotovile relativno ločenost varnostnega in zdravstvenega vidika.
Tako je. Na nek način je tudi vlada sama večkrat opozorila, da sama aplikacija za nadzor širjenja covida-19 ne bi bila dovolj. Če nimamo dovolj velikega števila testiranj, na podlagi katerih bi te podatke vnesli v aplikacijo in nadzorovali, kako hitro se virus širi, pravzaprav ne bi ničesar naredili. Zaradi tega je takšna tehnologija smiselna šele takrat, ko je sistem res dobro delujoč. Ker pa se trenutno soočamo tudi s pomanjkanjem sredstev, je treba razmisliti, kam ji bomo usmerili. Je res pametno, da jih usmerimo v tehnologije, ki so zelo malo testirane, na kar opozarja celo komisija v predlogih, ki jih je podala prejšnji teden, ali jih bomo usmerili v zdravstvo, ki jih trenutno res potrebuje.

Kaj pa je pokazala izkušnja z ukrepi v boju proti terorizmu, ki so jih države uvajale po napadu na Združene države Amerike pred 19 leti. Kdo ta nadzor sploh še nadzira?
Nadzor nad komunikacijami se je v resnici močno povečal po 11. septembru 2001 kot ukrep proti terorizmu. Za ta nadzor dolgo časa sploh nismo vedeli. Šele Edward Snowden je v resnici razkril razsežnosti nadzora, ki so ga še v letih 2014, 2015 izvajale Združene države Amerike. Ampak obenem ne smemo pozabiti tudi na prakse Evropske unije na tem področju, ki so vse prej kot nedolžne. Tudi Evropska unija je v boju proti terorizmu uvedla kar nekaj visokotehnoloških rešitev nadzora, ki pa niso strogo omejene na čas boja proti terorizmu oziroma je njihov namen v prvi vrsti boj proti terorizmu in hudim kaznivim dejanjem, vendar brez roka trajanja. Zagotovo je treba omeniti direktivo o hrambi podatkov, ki je bila razveljavljena najprej na ravni Evropske unije, potem pa so jo razveljavila tudi ustavna in druga sodišča držav članic. Obenem je treba opozoriti tudi na to, da Evropska unija že 20 let praktično razvija nekakšen sistem nadzora državljanov tretjih držav, ki je morda še precej bolj invaziven kot nadzorovanje lastnih državljanov prav tako v boju proti terorizmu. Torej, ukrepi, ki so bili uvedeni kot neposredna posledica napadov, ki so se zgodili 11. septembra, trajajo še danes, dvajset let pozneje. Zato se je treba resno vprašati o tem, ali želimo danes uvajati neke nove ukrepe, za katere res ne vemo, koliko časa bodo trajali in kako učinkoviti bodo v boju.

Lea Širok