Slovenski ribiči lahko po letu dni, odkar je zaradi bolezni sodelavke ugasnila ribiška svetovalna pisarna v Izoli, spet računajo na pomoč strokovnega sodelavca, ki bo tudi neposreden sogovornik med njimi in ministrstvom za kmetijstvo.
V prostorih Zavoda za ribištvo Slovenije na Morski biološki postaji v Piranu je namreč že dejavna svetovalna ribiška pisarna, čeprav bodo vsi uradni postopki, povezani z njenim ustanavljanjem, zaključeni predvidoma prihodnji mesec. Zavodu je vlada nedavno podelila petletno koncesijo za svetovanje v ribištvu, pisarno pa bo vodil biolog in oceanolog ter zunanji strokovni svetovalec zavoda, Aleš Bolje (na zgornji fotografiji) iz Izole, ki je bil tudi gost oddaje Morje in mi.
Postali ste vodja nove ribiške pisarne, ki so jo ribiči težko pričakovali. Kako bo delovala ribiška pisarna?
Za ribiče bomo seveda dosegljivi v pisarni in predvsem izven pisarne. Pa tudi preko sms-a, telefona ali elektronske pošte. Bomo pa predvsem mi prišli do ribičev, saj bo zaradi narave dela ribičev tako najlažje.
Na katerih področjih jim boste nudili pomoč?
Predvsem bomo strokovni povezovalni člen med ministrstvom za kmetijstvo in ribiči. Tako bodo ribiči imeli nekoga, na katerega se lahko obrnejo za informacije, nasvete, razpise za ukrepe skupne ribiške politike tako Evropske unije kot nacionalne zakonodaje. Zbirali bomo njihove predloge in jih posredovali ministrstvu. Skupaj bomo poskušali izoblikovati ukrepe, ki bodo sprejemljivi tako za ribiče kot za ministrstvo kot organ odločanja, in ki bodo še vedno skladni z zakonodajo Evropske unije, ki se je včasih, žal, moramo držati.
V katero smer gre torej evropska ribiška politika?
Evropska ribiška politika je včasih preveč usmerjena v velika morja, torej v ribolov na odprtih morjih, oceanih ali morjih, ki so neprimerno večja od našega akvatorija. Ob tem je usmerjena v tehnologije, ki za nas niso relevantne. Zato so specifike, ki jih imamo mi, s katerimi se srečujejo naši ribiči, včasih v nasprotju s tistimi, ki jim sledi Evropska unija. Seveda pa gre v prvi meri za varovanje naravnih virov, torej za trajnostni ribolov. Vsekakor gre za ukrepe, ki so v vsakem primeru tudi cilj naših ribičev ali naše države. To pa je ohranitev ribolovnih virov tudi za ribiče, ki bodo lovili čez 10, 20 ali 30 let. Ribe bodo verjetno vedno in ribiči tudi.
Naši ribiči pa so se trajnostnim smernicam že prilagodili.
To vsekakor drži. Že glede na razmere, v katerih naši ribiči delujejo, bi rekel, da so trajnostni že po 'defaultu'. Ribolovno območje, v katerem delujejo, je namreč majhno, ribičev pa je veliko. Okrog 120 je registriranih, med 80 in 90 jih letno odhaja na morje, od teh je 40 takšnih, ki zelo redno izvajajo gospodarski ribolov. Na eni strani so omejeni z akvatorijem in z zaščitenimi območji, na drugi strani pa jih evropska zakonodaja sili v omejevanje ribolovnih tehnologij. Tudi tu smo na Zavodu za ribištvo v minulih letih izpeljali številne raziskovalne naloge in izoblikovali podlage, na osnovi katerih lahko ribiči določene tehnologije še vedno uporabljajo v našem morju, sicer jih ne bi smeli in bi bili še bolj omejeni, kot so.
Katere tehnologije uporabljajo pri ribolovu?
Lovijo s pasivnimi ribolovnimi orodji, torej s stoječimi mrežami. Te mreže so različnih vrst, ker je naše morje izredno pestro. Struktura posameznih ribolovnih vrst se sezonsko spreminja, zato ribiči skladno s tem uporabljajo tudi drugačna ribolovna orodja. Lovijo tudi z aktivnimi orodji, se pravi s povlečnimi, pridnenimi mrežami, ki jim po domače pravimo koče. Potem imamo še plavarice, s katerimi se v zadnjih letih, žal, manj lovi. V sedemdesetih, osemdesetih letih prejšnjega stoletja, torej v obdobju razcveta slovenskega gospodarskega ribištva, je bila številčno največja ribolovna flota prav flota, s katero so lovili malo plavo ribo, sardele, skuše ... In lovili so prav s plavaricami.
Danes je ulov plave ribe skromnejši. Katere ribe so na vrhu izlova?
Slovenija je bila konec osemdesetih let prejšnjega stoletja s skoraj 8 tisoč tonami izlova letno v vrhu na tej strani Jadrana, v zadnjih letih pa izlovimo dobrih 100 ton. Takrat smo lovili predvsem malo plavo ribo. Torej, sardelo, sardona, papalino, skušo in druge vrste malih plavih rib. Danes so na prvem mestu ribe, ki se jih lovi s stoječimi mrežami. Tu so pomembni orada, list in nekatere druge vrste, ki jih lovijo s kočami. Med temi sta recimo muškatna hobotnica, mol, v manjši meri pa seveda sardela in sardon.
Je torej bele ribe več v našem morju ali so se ribiči usmerili v ta ribolov?
Ribiči so se v bistvu bolj usmerili v ta ribolov. Večinoma zdaj lovijo pridneno, ali kot ji pravimo, belo ribo, ker je te ribe v jesenskem delu leta več in dosega višje cene. Zato je z ekonomskega vidika ta ribolov za ribiče ugodnejši. Ribolov plave ribe je manj ugoden, ker je tu konkurenca večja. Večje količine pa je na našem trgu tudi težko prodati. Ribiči so prisiljeni, da sardele, sardone večinoma prodajo na tržnici v Trstu. Tja prihaja tudi riba iz Istre in ostalih delov Italije. Zato je tržno določena cena relativno nizka. Tako da je ribolov z relativno majhnimi ulovi, čeprav je to denimo pol tone dnevno, na meji rentabilnosti.
Zgolj gospodarski ribolov slovenskim ribičem ne zagotavlja preživetja. Zato dejavnost dopolnjujejo z drugimi panogami. Med njimi je turizem, še kaj morda?
Drži. Številni ribiči dopolnjujejo svoje dejavnosti z dejavnostmi izven ribištva ali v povezavi z ribištvom. Predvsem na področju turizma, kot ste omenili. Nekateri ribiči tako pol leta izvajajo ribolov, nato pa ladje ustrezno preuredijo in se drugo polovico leta preživljajo s prevozom potnikov, z ribiškimi pikniki, s strokovnimi ekskurzijami ... Nekateri ribiči so v prejšnji finančni perspektivi 2007-2013 svoja plovila s pomočjo evropskih sredstev prestrukturirali v ostale dejavnosti izven ribištva in poskušajo svoj prihodek dopolniti tudi s tem. Nekateri so pri tem zelo uspešni, tako da lažje preživijo. Samo z ribištvom je težko preživeti.
Kako uspešna je bila prejšnja finančna perspektiva?
Prejšnja finančna perspektiva je bila zelo uspešna. Slovenija je sicer počasi in pozno začela z dejavnostmi glede razpisov na tako imenovani četrti osi, vendar so nato dejavnosti zelo hitro in uspešno stekle. Tako je bilo izpeljanih 17 projektov in porabljenih okrog 2 milijona 800 tisoč evrov. Jaz se nadejam, da bo enako uspešna tudi zdajšnja perspektiva, ki se jo izvaja v okviru akcijske skupne Las Istra. Ta na osnovi smernic Evropske unije in naše države združuje vsa tri področja: ribištvo, kmetijstvo, sklad za regionalni razvoj. Upam, da bodo tudi tu sredstva uspešno porabljena in da bodo ribiči našli svojo možnost dodatnega zaslužka oziroma prestrukturiranja za dejavnosti, ki jim bodo pomagale pri osnovni dejavnosti, to je, ribolovu.
Kako pomembno področje pa je marikultura?
Marikultura je zelo pomembno področje, saj s 600 tonami pridelanih morskih organizmov na leto prednjači pred ribolovom. Na tem področju se je razširilo predvsem gojenje školjk, večinoma klapavic. To velja za vse tri zalive: piranskega, strunjanskega in za zaliv svetega Jerneja na meji z Italijo. Naši školjkarji so zelo dejavni in uspešni. S sredstvi Evropske unije so tudi posodobili svoja plovila za proizvodnjo na gojiščih školjk. Tudi prodaja v zadnjih letih raste. To je zagotovo svetel element na področju slovenskega ribištva in marikulture.
Sicer pa povejmo, da to področje zelo dobro poznate. Raziskujete ga kot znanstvenik, ste biolog, oceanolog, po drugi strani pa ste se v ribiških dejavnostih tudi sami preizkušali.
S tem se srečujem že od otroštva. V študentskih letih sem bil, recimo temu, gospodarski ribič. Imel sem popoldansko dejavnost. V okvirih, ki jih študentsko življenje omogoča, sem tudi bolj ali manj uspešno lovil. Preizkušal sem različne tehnologije. Lovil sem z mrežami, se potapljal, nabiral školjke. V prvi službi na takratnem sektorju Droge Portorož pa sem začel z aktivnostmi na področju akvakulture, gojenja rib. Mi smo takrat vpeljali gojenje brancina in orade v Slovenijo in gojili tudi školjke. Tako da ja, imam tudi osebne izkušnje, seveda.
Lahko torej zaključimo, da so slovenski ribiči z vami dobili dobro oporo, dobrega sogovornika, ki jih bo znal predstavljati?
Da, seveda, upam, da. Večino ribičev tudi osebno poznam, z nekaterimi se bom še spoznal, in seveda jim bom prisluhnil, skušal bom njihove probleme uspešno zastopati, tako v povezavi med ministrstvom in ribiči kot tudi v vseh mednarodnih ustanovah, kjer je slovensko ribištvo zastopano, zadnje leto pa morda ni bilo zaradi odsotnosti svetovalne službe. In upam, da bomo skupaj pomagali našemu ribištvu, da se bo ohranilo še za naslednje generacije.
Še bolj kot z gospodarskega je ohranjanje ribištva ob slovenski obali pomembno s kulturnozgodovinskega vidika.
Absolutno. Z gospodarskega vidika vemo, da ribištvo v slovenskem BDP-ju ne predstavlja velikega deleža. Zelo pomembno pa je za kulturno identiteto našega prostora obalnih mest in zaradi vpliva na turizem, ki je ena od panog, na katero stavita tako obalna regija kot Slovenija.
Kot nam je povedal piranski ribič Zlatko Novogradec in dolgoletni predstavnik obalnih ribičev mrežarjev, so zadovoljni, da so vrata ribiške pisarne spet odprta, saj so bili zadnje leto tako rekoč prepuščeni sami sebi. Ob tem pa dodaja, da si slovenski ribiči zelo želijo čimprejšnje rešitve težav z mejo na morju s Hrvaško. A to so vprašanja, ki gredo onkraj pristojnosti ribiške pisarne.
Oddajo Morje in mi je pripravila Lea Širok, poslušate jo lahko na povezavi nad besedilom.