"Sprememba valute je zapleten proces, s katerim se povprečen Zemljan ne sreča nikoli v življenju. Tako piše v sporočilu Ljubljanske banke vsem Slovencem v današnjih dnevnih časopisih. Očitno mi nismo povprečni Zemljani." Tako se je začel večerni dnevnik na dan osmega oktobra leta 1991.
Slovenski tolar kot samostojna valuta je v svojem kratkem, komaj 15-letnem obdobju veljave prinesel neizbrisen pečat v izgradnji narodove zavesti. Pri pripravah na osamosvojitev Slovenije je veliko vlogo igralo ustvarjanje podlage za gospodarsko in finančno samostojnost. Tudi uvedba lastnega denarja je bil projekt, ki se je resno zastavil z drugimi, javnosti vidnejšimi odločitvami. "Junija 1990 sem prosil za prve analize o možnosti uvedbe lastnega denarja. Velika večina vprašanih je menila, da je to nesmisel," je dogajanje tistega časa za MMC opisal Jože Mencinger, ki je bil do konca maja 1991 podpredsednik vlade in minister za gospodarstvo. Kljub temu so že oktobra 1990 dokončno sklenili, da gredo v uvedbo lastne valute.
Bone brez imena so za vsak primer natisnili že takoj po plebiscitu konec leta 1990, da ne bi med osamosvajanjem prišlo do pomanjkanja gotovine v obtoku. Na bone se je podpisal takratni finančni minister Marko Kranjec.
Priprave so torej potekale v tajnosti, saj je bila po kazenskem zakoniku Jugoslavije izdelava denarja kaznivo dejanje, se je pred desetletjem za MMC spominjal prvi guverner Banke Slovenije France Arhar. Slovenska vlada je tako v drugi polovici leta 1991 morala urediti odnose z Narodno banko Jugoslavije, bankami drugih republik, tujimi finančnimi institucijami in upniki ter dokončno rešiti vprašanje lastnega denarja. Ker je bil z Brionsko deklaracijo razglašen trimesečni moratorij na kakršne koli poteze, povezane z osamosvajanjem, se je namreč še naprej uporabljal jugoslovanski denar. A začelo ga je zmanjkovati, saj je Narodna banka Jugoslavije slovenske banke izključila iz jugoslovanskega monetarnega sistema in jih ni več oskrbovala z denarjem.
Osmega oktobra je moratorij prenehal veljati in že ponoči je slovenska skupščina sprejela zakon o denarni enoti Slovenije, s katerim so uvedli denarno enoto tolar in stotine. Spomini na tisti čas so raznoliki. Nekateri so na prvo uradno slovensko valuto že pozabili, drugim je ostalo v spominu predvsem to, da so si takrat z denarjem lahko privoščili več dobrin. Mnenja poslušalk in poslušalcev smo zbrali spodaj.
Se ga sploh ne spominjam!
Ne vem, se ne spomnim. 30 let nazaj, vem, da so prej bili boni.
Najbolj mi je v spominu ostal bankovec, na katerem je bil France Prešeren. Tisočak. Če smo imeli s seboj tisoč tolarjev, smo si lahko privoščili večerjo v restavraciji za dve osebi.
Teh časov se spominjam tako, da sem bila takrat precej bolj mlada. Veliko več smo lahko kupili za tisti denar. S petimi »jurji« si šel ven in si bil car.
Stara sem 22 let, tolar mi nič ne pomeni. Ta denar so uporabljali moji starši.
To je bil izredno lep denar, lep bankovec, lep dizajn.
Za `jurja´ sem prinesla domov kar nekaj hrane, danes pa dobiš kilo malo boljšega kruha, pa liter mleka.
`Jurja´ sem imela za ves teden marende v srednji šoli, pa še ostalo je kdaj.
Naš edini pravi denar.
Kafe je bilo 60 tolarjev.
