Povejmo takoj na začetku: veličina Kameleonov in njihova trajna zasluga za slovensko kulturo je, da so pred 60 leti v naši deželi postavili na noge urbano popularno glasbo mladih.
Na noge so jo postavili v kompletu, od zvena kitar, klaviatur, tolkal in glasu, ki je lahko bil po želji povsem enak kot pri takrat znanih »beat ansamblih« the Beatles, the Kinks, the Animals, the Mama’s & the Papa’s idr. (glasbi se leta 1965 še ni reklo rock, ansambli pa so bili še »skupine« ali »grupe«, ne še »bendi«), prek ustrezno dinamičnega vizualnega nastopa do zunanje podobe, provokativne za tisti čas, posebno dolgih las.

Ta podvig so naredili še kot srednješolci, nov glasbeni izraz pa so z zmago na »kitarijadi« v Zagrebu (nekakšnem festivalu beat grup) z eno potezo uveljavili po vsej socialistični Jugoslaviji.

Da bi razumeli, zakaj je bil podvig, je treba vedeti, da je bil dostop do glasbe, ki so jo mladi poslušali v mestih na Zahodu, zelo težak. Radijske postaje po Jugoslaviji so jo predvajale zelo malo. Mladi smo jo poslušali najpogosteje ponoči na srednjevalovnih in kratkovalovnih frekvencah na tujih postajah, ko se je pol skladbe slišalo, pol pa ne. Plošč angloameriških beat skupin v Jugoslaviji niso uvažali in tudi v živo jih nismo slišali igrati. Na Koprskem in Goriškem so bili rahlo na boljšem, saj so kupovali plošče v Italiji in tam so beat lažje poslušali tudi na radiu, televiziji in na koncertih.

Kameleoni so bili sami najprej navdušeni potrošniki nove glasbe mladih, preden so se jo lotili še delati sami. Niso bili samo inovatorji. V ekonomskem pomenu besede je bila njihova glasba substitucija uvoza. Kakor je Jugoslavija kot država vmes, med socialističnim Vzhodom in kapitalističnim Zahodom, uvažala zahodno tehnologijo, recimo gospodinjske aparate,
jo posnemala in izdelala lastno in jo potem prodajala po Vzhodni Evropi, so Kameleoni omogočili mladim v Kopru, Ljubljani, Zagrebu in Beogradu slišati, videti in podoživeti poslušanje plošče in živi nastop Beatlesov ali Animalsov.

Taki kulturni substituciji bi morda rekli posnemanje. A to je bilo težko delo, ker je bilo treba tudi ozvočenje in instrumente deloma ponarediti, deloma prešvercati iz tujine. Komadov, ki so jih igrali, so se morali naučiti iz zvočnih posnetkov in ugibati prijeme na instrumentih, dokler niso zadeli pravega - tistega, ki je zvenel tako kot izvirnik.

Povejmo še drugače: Kameleoni so »beat glasbo«, se pravi rock iz sredine 60. let prejšnjega stoletja, kakor eksotično cvetlico presadili v popolnoma novo okolje, kjer so ji skupaj s svojimi prijatelji in s svojimi poslušalkami in poslušalci morali s poskusi in napakami šele poustvariti pogoje za uspešno rast. To se jim je posrečilo. Kakor Beatlesi in Rolling Stonesi, so Kameleoni potem, ko so se uveljavili, začeli pisati in izvajati lastne skladbe. Na njihovi prvi vinilni plošči iz leta 1967 so štiri skladbe, med katerimi je samo ena tuja: See See Rider, star bluesovski komad, na njem igrajo natančno tako, kakor je bil posnet na plošči skupine Animals (in seveda v angleščini).

Druge tri skladbe so njihove avtorske, in sicer pojejo eno srbohrvaško (Sjaj izgubljene ljubavi), eno v angleščini (Looking for Me) in eno v italijanščini (La Felicità). Izbira treh različnih jezikov za lastne komade plus ena kopija Animalsov se nam danes sliši bizarno. Bizarno, ker smo razvajeni in lahko s klikom na telefonu slišimo skoraj karkoli, kar je posneto (vključno s Kameleoni). Vendar, pomislimo: takrat so na Zahodu vrteli na radiu skladbe z novih plošč, glasbeniki pa so svojo godbo promovirali na turnejah.

Za Kameleone je bila prva plošča promocijski eksperiment: kateri jezikovni trg publike bodo zajeli? Ko so se odločili za profesionalno pot v pop godbo, kar je bilo neverjetno pogumno, so morali šele ustvariti ne samo povpraševanje po novi glasbi, pač pa so utirali eksperimentalno pot tudi organiziranju nastopov, glasbenemu menedžmentu, celotnemu toku sodobne rockovske produkcije in distribucije muzike.

Lotili so se Sizifovega dela. Verjamem, da se jim ni izšlo čisto tako, kot so si želeli in upali. Če pa vsaj malo pomislimo na družbene in kulturne okoliščine, v katerih so se naredili v profesionalno beat skupino Kameleoni, takrat najboljšo v Jugoslaviji, so nezaslišan podvig.
Poleg ekonomskih, socialnih in tehničnih ovir so morali premagovati še predsodke, kakršen je bila dolžina las.

To je bil takrat najglasnejši »kulturni ugovor« proti njim! V hram kulture niso bili pripuščeni, dokler bi lahko od tega še kaj imeli.
Vsaj zdaj pa je čas, da se zavemo, da niso bili samo kulturni inovatorji, pač pa tudi ekonomski, socialni in tehnični. Bili so ambasadorji popularne urbane glasbe mladih v naši domovini.

Jože Vogrinc