Kako preživljate te dneve, ko ne minejo poročila brez besede koronavirus? Kaj počnete, v kakšnem duhu vam minevajo dnevi?
Poročil ne poslušam vsako uro, ampak samo ena, da izvem, če se je kaj spremenilo. Sicer pa poslušamo ptičke, naravo, kuhamo, pogovarjamo se, sprehajamo … Pravzaprav imamo pri nas na Krasu 'kronico', korona nima negativnega prizvoka, ker se lahko sprehajamo v naravi. Otroka sta doma. Zavedamo se, da se sicer v naslednjih 10 letih ne bi zgodilo, da bi bili skupaj v sobivanju, tako da nam je to nekaj lepega in prijetnega.
Del tega, kar počnete zdaj, delite tudi s širšo javnostjo - zelo zanimive posnetke objavljate na vašem Facebook profilu; s čim in kdaj ste začeli?
Zmeraj sem govorila, da ne bom imela Facebooka, ker nisem imela časa zanj. Ko se je začela ta zgodba s koronavirusom, sem se odločila, da nekaj storim. Nagnjena sem k poeziji, vedno rada kaj preberem na glas. Z namenom, da polepšam dneve ljudem, me sin Urban posname, medtem ko prebiram pravljice, poezijo, občasno se odločim tudi za Maričko iz Ene žlahtne štorije, da spravim ljudi v smeh. Glede na oglede se mi zdi, da mi je to tudi uspelo! Pripravljam se tudi na novo predstavo o Coco Chanel, se učim besedilo … S Tinkaro Kovač se pripravljava na nekakšen teden meditacije na Krasu, kjer bi ljudi naučili umirjati se na drugačen način. Tako da nam dnevi kar hitro minevajo!
Kaj bo z gledališkim prvencem Barbare Volčič, Gola, v kateri nastopata s Tinkaro Kovač – oktobra je bila premiera v Sežani, torej bi morala biti še aktualna?
Načrtovano je, da gre septembra po Sloveniji, tako da še zmeraj vsi upamo, da se bo to tudi zgodilo. Mislim, da bomo morali razmišljati o drugačni organizaciji: morda v gledališču vsak drugi sedež prost, treba se bo prilagajati. To je izziv za našo siceršnjo utečenost, v katero smo vpreženi, razmišljati o drugačnih rešitvah.
Pred desetimi leti ste prejeli priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za igralske dosežke za leto 2010. Takrat ste povedali, da igralec v sebi nosi nemir, ki ga mora nadzorovati, saj oder ni terapija. Je neke vrste terapija to, kar ste počnete zdaj, v času koronavirusa na Facebooku?
Vsekakor. To me pravzaprav izpolnjuje. To je moje poslanstvo na odru: dati ljudem nekaj, kar lahko daš. Vedno se po najboljših močeh potrudim narediti vlogo. Mi smo na nek način tisti, ki lahko ljudi pripravimo do katarzičnega razpoloženja. Že zjutraj začnem razmišljati, kaj bi zvečer posnela. Pridejo pa tudi težki dnevi, ko se mi ne da. In takrat ne posnamem nič. Mislim, da preobjedenost ni dobra. Ustvarjati samo zato, ker bi moral, ni dobro.
Ali bomo iz tega obdobja prišli kot zmagovalci ali poraženci?
Prepričana sem, da bomo bogatejši. Grozljivo je in boli me srce, koliko ljudi je ta virus odnesel na drugi svet. Ampak človek se je umiril, čas nam naenkrat ni več rabelj. Sedaj imamo čas za samorefleksijo, za pogled vase, za sprehode, za najbližje. In to samo bogati! V vseh stvareh je treba iskati pozitivo!
Anita Urbančič
