`Edina stalnica so spremembe´. Fraza, ki je v zadnjih letih, sploh pa zadnje mesece, dobila poseben pospešek. Svet se vrti vse hitreje, spreminja se način konzumiranja medijev, spreminjajo se načini monetizacije kulture, komunikacija je vse bolj lahkotna in površinska. Pravzaprav je poleg naštetega svet še snet s tečajev, na vsakem koraku lahko slišimo, da ne bo nič več tako, kot je bilo. Predrugačiti moramo gospodarstva, etične modele, na preizkušnji je ideja Evrope. Več kot očitno so to torej primerni časi za poglobljen pogovor s pisateljem, kolumnistom ter nekdanjim dolgoletnim računalniškim strokovnjakom dr. Miho Mazzinijem.

Kako bi se po priročniku končal filmski scenarij za Covid-19?

(smeh) Če bi bila to ameriška produkcija, potem je to čisti `happy end´, srečen konec. Neverjeten, pravzaprav. Če pa sledimo evropskemu scenariju, potem je to nujno katastrofa. Solze in mrak. (smeh)

`Happy ending´ najbrž tudi zato, da bi lahko potem dobili drugi del, celo tretjega?

Drugi, pa tretji in še nekaj dodatnih. V populaciji obstaja razmerje med pesimisti in optimisti. V 19. stoletju so se pač optimisti izselili v Ameriko, kaj naj rečem.

Kakšen žanr je to, kar preživljamo s koronavirusom? Je to drama, kriminalka, grozljivka?

Vedno bolj sem prepričan, da bo na koncu to socialna drama.

Pri sistemskih šokih je zanimivo to, da se družbe popolnoma razgalijo. Razkrijejo se gola dejstva, temeljne značilnosti, vzorci, razkrijejo se najšibkejši členi. Tudi pri Slovencih je tako: poslušni smo, ubogamo ukaz od zgoraj (vsaj v prvem delu šoka je bilo tako). Zdaj se upiramo, pokazala se je solidarnost, pa denuncianstvo... Skratka, temeljni značajski postulati so na ogled. Kaj menite?

Ne vem, če se čisto strinjam. Prepričan sem, da smo na začetku dejansko ravnali kot odrasli. Ne zato, ker je vlada tako rekla, ampak zato, ker smo presodili, da je bolje, da držimo distanco in da smo malo v karanteni. To je bilo torej izrazito odraslo ravnanje, ki ga recimo ni bilo moč zaslediti pri ostalih mediteranskih državah, kamor mentalitetno zelo sodimo. Saj veste, v Italiji je bilo potrebno odigrati tisti nogomet, v Španiji so imeli še eno protestno zborovanje. Samo zato, da so se srečali. V Srbiji tudi nekaj podobnega. Dejansko se pri državah res pozna, kako hitro so zaprle sisteme. Hitreje, kot so to storile, toliko manj je bilo žrtev. Tri, štiri dni pred nami so zaprli meje in šole Slovaki, zdaj imajo pol manj mrtvih, kolikor jih imamo pri nas. In seveda, normalen odziv, ki temu sledi. Če se po štirinajstih dneh oziroma treh tednih pokaže, da mrtvi ne ležijo povsod po cestah, potem ljudje rečejo: "Čakaj malo, saj nič ni bilo!" To je vsekakor problem za vsako vlado. (smeh) Če bi mrtvi ležali po cesti, bi vsi rekli. "Hej, te so pa `zašuštral´! Ker pa tega ni, vsi trdijo, da ni bilo nobene nevarnosti. Kdaj pa je točno popustilo to stanje reda? To sem preverjal kar v praksi. Stanujem namreč ob spominski poti okrog Ljubljane in vsak dan sem opazoval ljudi, ki so se sprehajali. Nenadoma sta ves red in disciplina popustila po tistih posnetkih in fotografijah, ko se predsednik države in ministri sprehajajo brez distance, brez mask ob Kolpi. Nenadoma je ljudstvo seveda pomislilo. "Čakaj malo?! A pravila veljajo za vse ali ne? Ali virus velja za vse ali ne?" In potem je v trenutku popustilo vse.

Covid–19 je vendarle pustil določene sledi. Kriza je namreč vpeljala delo od doma, ravno ta način dela je pokazal, da se marsikje da delati tudi drugače. Končno se v Sloveniji ceni učinek, ne pa samo delo. Marsikje namreč še vedno učinkovitost merimo po industrijskem modelu – glede na čas.

Fascinantno je bilo opazovati, kako so šefi ravnali v različnih podjetjih. Če mi kaj sovražimo, je to brez dvoma učinkovitost. Blazno radi pa imamo štempljanje ur, kdo je priden, kdo je več naštempljal. O učinkovitosti oziroma storilnosti nihče ne sprašuje. Sam rad postrežem s podatki. Slovenci vložimo ogromno delovnih ur, drugi na svetu smo na tem področju, takoj za Japonci. Po učinkovitosti pa smo v Evropski uniji predzadnji. Grki so za nami. Kar pomeni, da vlagamo ogromne količine ur za izjemno majhno produktivnost. To nadalje pomeni, da imamo koncept dela absolutno narobe zastavljen. V tem trenutku se torej pojavijo prej omenjeni šefi, ki zahtevajo to štempljanje. Štempljanje jim je edini kriterij.

Nenadoma so morali svojo delovno silo poslati na delo od doma. Zelo me je zanimal razplet, spraševal sem znance po podjetjih, kako poteka delo. Najmanj, kar so vsi zahtevali, je bilo dnevno poročilo. Kaj ste danes danes naredili, dragi delavci? Dobro, to še razumem. Obstajajo pa podjetja, kjer so zahtevali urna poročila. Vsako uro! 'Zdaj sem delal od desete do enajste, zdaj sem delal to, od enajste do dvanajste ...' Pazite to. Predstavljate si to blazno količino vsega tega beleženja! In zdaj bo to nekdo preverjal ali kaj? Kakšna norost! Resnično upam, da je to stanje vsaj malo premaknilo miselnost, da je dejansko važno, kaj delavci naredimo, ne pa, koliko ur naštempljamo.

Še ena medkrizna družbena zanimivost se je pojavila. Ko še nismo vedeli, koliko časa bo vse to trajalo, predvsem pa, kako bo z zalogami dobrin, so narodi sprožili vsak samosvoje povpraševanje. Američani so takoj naskočili trgovine z orožjem, na Kitajskem in v Avstraliji je zmanjkalo toaletnega papirja, v Sloveniji je pošel kvas. Zanimiv družbeni lakmusov papir, a ne? Kaj nam to pove?

To je bilo res zanimivo. To sem kar malce predvideval, presenetil me je sicer toaletni papir. Preveril sem, zakaj. Prvi naval povpraševanja na svetu po toaletnem papirju je bil v Angliji, to se je zgodilo ob brexitu. To pa zato, ker Angleži nimajo lastne tovarne, ki bi proizvajala toaletni papir. Ta strah je bil torej upravičen. Brexit, uvoza iz Evrope torej ne bo več, ljudje so tekli po toaletni papir. Zanimivi so se mi zdeli posnetki, na katerih so se ljudje sprli za toaletni papir. Ti posnetki so se nam potem uskladiščili v možgane. V Sloveniji imamo vsaj Palomo, če ne še druge podobne tovarne, pri nas se ljudje tudi tepejo za toaletni papir. Vsekakor pa je bilo sila zanimivo, da so se Slovenci, tako kot so Američani odhajali po orožje, odločili za povpraševanje po kvasu. To je bil lep izlet v 19. stoletje, k babicam in prababicam. Sledila je tridnevna tišina na socialnih omrežjih, potem pa prva vprašanja, a kdo ve, kako se speče dober kruh? Sledi par dni poizkušanja, nato pa naslednji teden same fotografije kruha, kruha in kruha. Če nič drugega, Covid je povzročil, da …

Da dobro mesimo.

Da, da smo se Slovenci naučili peči kruh. (smeh)

Virus je tukaj, očitno bo še nekaj časa z nami. Spreminjajo se naša življenja, gospodarstva, proizvodne verige, vse dobiva novo podobo. Slovenec je tudi Evropejec. A očitno si lahko Evropejec samo v času miru, ideja Evrope se zdi znotraj votla. Države so kar implodirale ... Kosovel je pravzaprav že vedel. Lepa bo smrt Evrope, čista ekstaza smrti. Je Evropska unija res votla?

Ne, da so se države zapirale, to smo vsi pričakovali. Zapirale so se občine, kot vemo. Ne pozabite te res umazane propagandne vojne županov Bleda in Obale. Pojavili so se obupani klici, da kužni ogrožajo celotno Obalo. Preveril sem spletne kamere, sodobni časi, pač. Gledal sem posnetke in nikjer ni bilo videti teh kužnih turistov, ki so preplavili slovensko obalo. Tudi nadaljnji podatki so to potrdili, nobene višje stopnje okuženosti namreč ni bilo po tistem vikendu, kjer so župani zahtevali zaprtje občinskih meja. Vlada jim je seveda z veseljem ugodila, to pa je bil vsekakor nepotreben ukrep. Tukaj je pomembno izpostaviti še nekaj drugega. Ne poznam dejstev za Primorsko, sam sem rasel na Jesenicah. Tam sem hodil na gimnazijo. Tista gimnazija je pokrivala tudi področje Bleda in Bohinja. Moram vam povedati, kako Bohinjci in Blejčani sovražijo turiste, to je prav neverjetno. Ob tem se je to tudi izrazito pokazalo. V principu smo v času krize razpadli na manjše skupnosti, kar je sicer pričakovano, do neke meje, je pa zelo veliko vprašanje, a lahko turizem sploh `furate´...

Brez turistov.

Da, brez turistov. Če jih potem še sovražite, potem pridete do čudne miselnosti, ki jo pogosto zaznavam v Sloveniji in na Hrvaškem. V smislu, čakajte malo, turisti, ne hodite k nam, pošljite nam samo denar. Pošljite nam denar in ostanite doma! (smeh) To na žalost ne gre.

Zapirali smo se torej v manjše skupnosti. Ta virus sicer ne pozna meja, ne državnih ne razrednih. Je pa kriza udarila različne sloje družbe različno. Kdo je potegnil ta kratko, kdo jo še bo?

Ta korona je časovni stroj, ki nas je prestavil za 30 let v prihodnost. Če bi se trend nadaljeval brez korone, bi to pač trajalo 20, morda 30 let, da bi prišli do pozicije, do katere smo prišli danes. Zdaj smo v nekaj mesecih preskočili dolgo obdobje. Kaj se dogaja? Od sedemdesetih let, od Ronalda Reagana in Margaret Thatcher, plače stagnirajo, produktivnost raste. Tu je še globalizacija in srednji sloj počasi izginja. Srednji sloj je absolutno `škripnil´. Dandanes ljudje radi rečejo: "Joj, saj ne potrebujemo trgovin, saj vse po internetu naročim." V redu, ampak tisti trgovec je prej lahko imel redno službo in je imel redno plačo. Recimo, da je visel nekje na robu srednjega sloja. Zdaj pa internetni ponudniki, spletni prodajalci, pošiljajo reči, pri tem pa ne potrebujeo redno zaposlenih. Amazon in drugi potrebujejo tako imenovano `geek ekonomijo´. Potrebujejo zunanje pogodbenike, ki so plačani na uro, nimajo zavarovanj, pokojnin, nimajo bolniških staležev. Kar pomeni, da če je kdo nastradal, je nastradal srednji sloj. Bogatašev se to ni dotaknilo. Absolutno so še bolj obogateli. Srednji slog pa je strmoglavil proti revščini, takšno je moje mnenje.

Če pa greva na konkretnejšo raven. Kulturniki so že prej doživljali pretres digitalizacije in globalizacije. Spremenili so se tržni modeli oziroma še bolje, konzumiranje kulture. Glasbeniki, recimo, so novce služili s koncerti v živo, česar zdaj ni. Na drugi strani se je število digitalnih izposoj v knjižnicah znatno okrepilo. Se nam obeta preporod bralnih navad?

Pojdimo po vrsti. Prej sem rekel, da nas je virus prestavil za 30 let v prihodnost. To se je zgodilo tudi pri odjemanju glasbe. Glasbeniki so njega dni živeli od plošč, pa od CD-jev in tako naprej. Obstaja neka formula, ki je veljala tudi za pisatelje oziroma za knjige. Načeloma od te cene, ki jo kupec plača v knjigarni ali pa v trgovini s ploščami, gre avtorju en dolar oziroma en evro. Se pravi, prodali ste milijon plošč in dobili ste milijon evrov. Kar je super. S tem, da so seveda CD-ji pokojni in kaj se je zgodilo že pred korono? Pred par leti je ameriška skupina, mislim, da so bili Butthole Surfers, objavila ček, ki so ga dobili od ene izmed številnih glasbenih platform. Dobili so ček za milijon predvajanj. Pazite! Milijon ljudi si je zavrtelo njihovo glasbo, dobili pa so ček za 20 dolarjev. Še enkrat! Dvajset dolarjev, da ste svojo glasbo delili s tako rekoč z milijonom ljudi.

V takšnih okoliščinah morajo glasbeniki seveda služiti drugje. Podražale so se vstopnice za žive koncerte. Edino to smo potem še plačevali. Plačali smo zato, da imamo živega glasbenika pred seboj. Ki nam igra v živo. In virus je to uničil. Če je kaj umrlo, verjetno celo dokončno, so to rock koncerti. Rock koncert je priložnost, kjer, saj veste, vsi skačemo, švic in slina špricata, pijača šprica in vse šprica in vsi smo veseli. Skratka, idealno mesto, da izmenjamo vse viruse. To je po mojem mnenju res dokončno umrlo. Ne vem, kdaj se bomo k temu spet vrnili. Po drugi strani se uvajajo nove prakse. Ko so na Tajvanu organizirali koncerte s klasično glasbo, je v realnosti za gledalca to predstavljal sedež, okoli njega prazni sedeži, nosil je masko in spremljal koncert. Kar je za klasično glasbo v redu. Ampak rock koncert, kjer bi sedeli z dvema metroma prostora okrog. Ne vem, če je to prava stvar. Da ne zaidemo ...

Branje. Kaj se bo zgodilo z bralnimi navadmi, se bodo spremenile?

Mislim, da ne. Na Bolhi imam en kup oglasov, tudi za knjige. Pa še za kaj drugega. Kar najdem doma in ne potrebujem, dam pač na Bolho. Razen knjig ljudje kupijo vse. Kar je super. Tako sem imel nek oglas za utež. Za fitness utež. Že drugi dan karantene se je odvijala prava vojna za to utež. Ljudje so klicali, vsak je hotel kupiti to fitness utež. Nihče ni hotel kupiti kakšne knjige, vsi so hoteli le utež. Potem sem se tudi sam spomnil, da jo v karanteni pravzaprav tudi sam potrebujem. (smeh) Pogledal sem si lestvice internetnih trgovin, kaj se največ prodaja v teh časih. In povsod je točno ta fitness oprema in tekaške steze in podobne reči. Prodaja je na tem področju blazno poskočila. Ljudje smo drugi dan karantene pomislili, da bomo zdaj po par mesecih prišli na plano z izklesanimi telesi. Nisem pa opazil tega boja za um. Da bi zdaj dva meseca še zraven brali in prišli z izklesanim umom …

Z večjo glavo.

Ja, da bomo zraven še brali. Z izklesanim umom in izklesanim telesom. Veste, branje zahteva veliko pozornosti in to je izjemno nenaravno opravilo. Zahteva velike količine energije. Načeloma ljudje zmeraj raje posegajo po tistem, kar zahteva manj energije. Twitter je idealen. Twitter, dokler je imel 160 znakov, je bilo to približno tri sekunde znanja. To je točno nulta enota. To ne zahteva nobene energije od vas. Vse knjige pa zahtevajo en kup energije. `Kaj 'čmo, tako pač je!?´

Blaž Maljevac