Mojca Vojska, direktorica Zavoda za mladino, kulturo in turizem Koper:

Menim, da gre življenje naprej. Na koncu bo vse dobro. Pozitiva nam bo pomagala skozi to obdobje.

Zvečer pijem čaj iz sivke in kamilic. In nekega dne sivke nisem čutila. Sprva sem pomislila, da sem filter premalo namakala. Naslednji dan, ko sem imela še druge simptome, mi je bilo jasno, zakaj ne čutim sivke. Okužbo s covidom-19 je potrdil test. Bilo je kar naporno. Sedem dni težkih simptomov. Brez energije, brez moči. Vstati s kavča in oditi na drugo stran stanovanja je bil napor. Čeprav se imam za človeka v kondiciji. Strah me sicer ni bilo, a tudi prijetno ni bilo. Razmišljala sem, kako v prvem valu nisem poznala skoraj nikogar, ki je bil bolan. Zdaj, v drugem valu, pa sem se sama znašla v tem in poznam še veliko ljudi, ki so zboleli. Ali sem sama naredila dovolj, da se ne bi okužila? Vedno bi lahko naredila še kaj. Priznam, maske ne menjujem na dve uri. Imam bombažno, ker me boli srce, ko vidim, koliko je mask po tleh. Očitala pa si nisem nikoli. Zdravnica mi je svetovala visoko dozo vitamina D, nato je šlo hitro na bolje. Tu in tam izgubim kratkoročni spomin. Sin me heca, da imam demenco. A je teh mrkov, ki so po zagotovilih zdravnice običajen ostanek covida, ki pa mine, vedno manj. Imam dve noni, njima sem novico o okužbi prihranila, da ju ne bi vznemirila. Še zdaj, ko sem zdrava, ju nisem obiskala, saj živita v drugi občini.

Goran Krmac, glasbenik, skladatelj, tubist:

Pozivam vse, da iz skrbi do svojih bližnjih pazijo nase, na svoje zdravje. Naj bodo aktivni, zdravo živijo. Naj se iz obzira do drugih držijo ukrepov, naj ozaveščajo tudi druge o tem.

Torek, okoli 15. oktobra. Zbudim se ves čuden, brez vročine, posumil sem, da se me loteva covid. Šele po nekaj dneh sem lahko šel na testiranje, pred tem me niso sprejeli, ker nisem imel vročine. Bolan sem bil kakšnih devet dni. A tudi ko sem se neko jutro zbudil brez znakov, sem ostal doma še nekaj dni.Nisem bil presenečen, ko sem zbolel. To je bil čas, ko se je virus res močno širil. Verjetno sem se okužil od nekoga, ki je bil brez znakov in le prenašalec. Še danes ne vem, kako. Po enem tednu sem začutil težje dihanje, ustrašil sem se, tudi zato, ker sem tubist. Poznam primere, ki so imeli posledice. V tem času sem res razmišljal, kako pomembno je skrbeti za imunski sistem: sadje, zelenjava, vitamin D ...Tega pri nas ne manjka ... Kako me je spremenil covid? Med glasbeniki je običajen objem, stisk rok. Po okrevanju iz obzirnosti odklanjam tak stik. Ne zaradi pomanjkanja ljubezni do soljudi, ampak predvsem zaradi nje. Ne glede na to, kaj menimo o ukrepih vlade, da so predimenzionirani in neučinkoviti, je pomembno, da vsak sam poskrbi za to, da se drugi okoli njega dobro počutijo. Svojih bližnjih še nisem obiskal. Mama in nona sta me sami prosili, naj ne hodim, čeprav po vseh razlagah nisem kužen in imam protitelesa. To je odgovorno od njiju in tudi sam se bom držal svojega dela odgovornosti. Kaj pogrešam kot glasbenik? Neposreden stik z občinstvom, to obojestransko nagrado, ko daš in dobiš energijo. Da se bo to vrnilo čimprej, se splača žrtvovati na kratki rok.

Damjan Pregelj, trgovski potnik Mlinotesta:

Covid sem prebolel ne na najtežji in ne na najlažji način. Bolezen mi je dala to, da znam še bolj ceniti ljudi, ki so okoli mene, naše zdravstvo in sodelavce, ki me obkrožajo.

V soboto popoldan sem zakuhal, takoj sem se izoliral, da ne bi še koga okužil. Ko dobiš potrdilo, da si pozitiven, sem začneš spraševati, kje bi se lahko okužil. A v mojem primeru tega nisem mogel vedeti. Dnevno sem imel zaradi poklica veliko stikov in ne vem, kje sem se okužil. Previdnost je bila velika, a očitno ni bilo dovolj. Sprva me ni bilo strah, po nekaj dneh sem bil namreč že skoraj zdrav. A nato se je spet pojavila visoka temperatura in nisem mogel dihati. To mi je dalo misliti. Z osebno zdravnico, ki me je stalno spremljala in me spraševala, kako se počitim, sva se dogovorila, da eno minuto na dan delam počepe. Sprva sem jih naredil po 30. Ko jih nisem mogel narediti več kot deset, je bil znak, da se je kisik v pljučih res znižal. In sprejeli so me na infekcijski kliniki. Osebje je res profesionalno in človeško. Vsi so enaki, od čistilke do zdravnikov, vsi v maskah, skafandrih. Pri nikomer nisem videl utrujenosti, čeprav so cele dneve pod masko. Še kavo so nam ponudili in to ne tiste iz avtomata! O čem sem razmišljal? O osamitvi in o tistih, ki so mi vseeno blizu. Prijatelji, znanci, sodelavci, vsi so me klicali. Po vrnitvi domov sem še vedno ohranjal distanco, tudi z bližnjimi. Strah te je, da boš še koga okužil. Še hči me je vprašala, ali se lahko stisneva, pa sem rekle, da raje še ne. Previdnost nikoli ni odveč. Korona ti lahko da tudi kaj dobrega, žal moraš do tega skozi »pekel«. Zato se čuvajmo! Ljudje so na različnih bregovih. Nekateri krivijo politiko, drugih virus ne zanima, vsi skupaj pa moramo narediti vse, da bomo zaživeli brez mask.

Vsi trije sogovorniki poskušajo iz bolezni potegniti tudi kaj dobrega, vsi se bodo odzvali pozivu zavoda za transfuzijo, naj darujejo kri, ki vsebuje protitelesa.

Tjaša Škamperle