Iskanje
Danes mineva enainosemdeset let od osvoboditve nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz, simbola množičnega in sistematičnega poboja Judov in drugih narodov, pa tudi invalidov in političnih oporečnikov. Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta so s slovesnostjo obeležili tudi v evropskem parlamentu. »Želim si, da bi vsi otroci sveta, ker umirajo povsod, tudi v Afriki, lahko živeli tako lepo, kot sem sama živela po drugi svetovni vojni in dočakali starost, kakršno sem jaz. Kajti življenje je lepo, navkljub vsemu,« je evropskim poslancem povedala Tatiana Bucci. Stara je 88 let. Kot komaj šestletno deklico so jo z Reke skupaj z mamo in mlajšo sestro leta 1944 deportirali v Auschwitz-Birkenau. V preddverju Državnega zbora bo do petka na ogled gostujoča razstava Koroškega muzeja iz Celovca z naslovom Hinschaun! Poglejmo. Koroška in nacionalsocializem. Razstava osvetljuje vladavino nacizma na avstrijskem Koroškem med letoma 1938 in 1945 in prvič po vojni celostno in kritično dokumentira nacistične zločine ter vključuje tudi zgodovino koroških Slovencev. V Celovcu deluje edino profesionalno manjšinsko gledališče v Avstriji z imenom Rampa. Ob stoletnici rojstva pisateljice Ingeborg Bachmann so premierno uprizorili predstavo Simultano, nastalo po zbirki njenih kratkih zgodb. Besedila razpirajo feministično kritiko patriarhata kot družbeno-politične ideologije, ki presega vprašanje spola in ostaja presenetljivo aktualna. Ogledali smo si tudi semestrsko razstavo del študentov novogoriške Akademije umetnosti, ki je zavzela tako rekoč vsak kotiček prostorov akademije in razkrila ustvarjalnost ter pestrost idejnih in vizualnih jezikov mlade generacije. Glasbeno ogrlico je Simona Moličnik stkala iz pesmi, ki danes zvenijo kot pomenljiv spomin in opomin na dogodke, ki se človeštvu ne bi smeli zgoditi.
Več kot 63 tisoč ljudi, med njimi 20 tisoč otrok je bilo med drugo svetovno vojno pregnanih s svojih domov in odpeljanih v taborišča in izgnanstva. Vse do zdaj te civilne žrtve vojnega nasilja niso prejele niti centa odškodnine. Po več kot tridesetih letih prizadevanj, vse od osamosvojitve Slovenije, država zdaj, z novim zakonom, vendarle vsaj malo popravlja veliko krivico. Izgnanci, interniranci, taboriščniki, pregnanci in ukradeni otroci, bodo lahko prejeli osem tisoč evrov odškodnine. A živih žrtev vojnega nasilja je vse manj. Obiskali smo izgnanko Tončko Senčar iz Pirana.
Na pobudo Fundacije Poti miru v Posočju je nastala nova knjiga Dolga pot do miru. Premierno jo je na prvem večeru cikla "Podpisani"! v Kinogledališču Tolmin predstavil eden od avtorjev – dolgoletni vojni poročevalec in novinar Boštjan Videmšek. V njej opisuje vzhodna bojišča prve svetovne vojne, Ukrajino, Auschwitz in Srebrenico, več čas pa v pripoved prepleta tudi dogajanje v Gazi. Drugi del knjige je napisala italijanska novinarka Abha Valentina Lo Surdo, ki se je na Poti miru pogovarjala z različnimi sogovorniki. Za strokovni pregled je poskrbela zgodovinarka dr. Petra Svoljšak. Marca bo knjiga na voljo tudi v italijanskem prevodu. Knjiga Dolga pot do miru je nastala s podporo projekta Beyond walk of peace, ki ga sofinancira Evropska unija v okviru programa Interreg Italija-Slovenija. Partnerji projekta so Ustanova "Fundacija Poti miru v Posočju", ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Občina Miren-Kostanjevica, PromoTurismoFVG, EZTS GO/GECT GO, Associazione Culturale èStoria.
Umetnica in raziskovalka Robertina Šebjanić je prva pri nas opozorila na nevidne posledice vojn na morsko okolje s projektom Odmevi brezna in simpozijem lansko jesen Ljubljani. V ospredju so ogromne količine neeksplodiranega orožja, odloženega v morja po drugi svetovni vojni, ki se razkraja na morskem dnu in sprošča strupene kemikalije. Projekt je zasnovala na ekspediciji s francosko raziskovalno ladjo Tara v Baltskem in Severnem morju. O tej »toksični ekološki bombi«, kot ji pravi sama, je letos sodelovala tudi na konferenci Združenih narodov o oceanih v Nici. Trenutno pa na razstavi Made in: dediščine prihodnosti v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani predstavlja novo različico instalacije Odmevi brezna. Tokrat z raziskovanjem Jadranskega morja.
Dogajanje v Združenih državah Amerike spremljamo skoraj tako redno kot vremensko napoved. Samo da je pri vremenu vsaj jasno: po dežju pride sonce. Pri Ameriki pa nikoli ne veš. Zdi se, kot da ZDA niso več samo država, ampak globalni oder. Predstava, ki jo svet spremlja hkrati z zanimanjem, zaskrbljenostjo in utrujenostjo. Kar se zgodi tam, se prej ali slej znajde v naših medijih, naših pogovorih in pogosto tudi v našem vsakdanjem življenju. ZDA so še vedno velesila, ki oblikuje svetovno politiko, gospodarstvo in kulturo. A hkrati se zdi, da je vse bolj razklana sama v sebi. In ta dvojnost Amerike je danes morda najbolj zanimiva: po eni strani država inovacij in velikih priložnosti, po drugi pa prostor politične polarizacije, kulturnih vojn in občutka, da se družba vse težje pogovarja sama s sabo. V takšnem kontekstu se postavlja vprašanje, kako običajni ljudje danes doživljajo Ameriko. Je ta svetovna velesila še vedno destinacija sanj – ali prostor, kjer se politične odločitve zelo hitro prelijejo v vsakdanjo negotovost?
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je bilo organizator okrogle mize z naslovom Nikoli več? Besedna zveza, ki se jo po drugi svetovni vojni uporablja kot opomin pred vojnimi grozotami, je bila tokrat postavljena pod vprašaj. Zakaj se zdi, da se zgodovina ponavlja? Kje smo kot družba in kot Evropa skrenili – in ali lahko posameznik sploh še kaj stori? Na ta vprašanja so skušali odgovoriti filozof Mirt Komel, novinar Ervin Hladnik Milharčič in teolog Andrea Bellavite. Povzetek pogovora je pripravila Nataša Uršič.
27. januarja 1945 je bilo osvobojeno največje uničevalno nacistično taborišče Auschwitz, ob tem pa se je razkrila vsa razsežnost nacističnega preganjanja in njihovih zločinov. V želji, da bi se poklonili žrtvam, in z zavezo, da spomin nanje ne bi zbledel, je Organizacija združenih narodov 27. januar razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, leta 2008 pa je ta spominski dan tudi slovenska vlada razglasila za nacionalni dan spomina na holokavst. V Zavodu Sinagoga Maribor vsako leto pripravijo niz dogodkov, s katerimi se spominjajo in opominjajo na zlo druge svetovne vojne. Direktor zavoda Boris Hajdinjak se danes druži z dijaki koprske gimnazije in Srednje ekonomske šole.
Na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem bo v novem študijskem letu prvič razpisan nov petletni študijski program Logopedija in surdopedagogika. Pridobitev programa je pomembna za celoten slovenski prostor, saj v zadnjih letih kronično primanjkuje logopedov in surdopedagogov, otrok s težavami na področju komunikacije in jezikovno-govornih motenj pa je vse več. V oddaji tudi o tem: - V Dražgošah poteka osrednja spominska slovesnost ob 84. obletnice ene večjih bitk med drugo svetovno vojno na Slovenskem. - Razstava Svetloba dobi obliko v Tartinijevi hiši v Piranu znova odkriva skoraj pozabljeno kiparko Mario Benedetti Keržič. - Na Ljubnem ob Savinji se nadaljuje praznik smučarskih skokov.
V prvih majskih dneh pred 80 leti je v Evropi in drugod v svetu znova zasijalo sonce. Dišalo je po pomladi. Po štirih letih druge svetovne vojne, morije in neizmernega trpljenja je bilo končno mogoče vdihniti svobodo. In živeti. A z brazgotinami, ki se nikoli niso do konca zacelile. V času, ko se nad človeštvo zgrinjajo vse temnejši oblaki in ko se zdi, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili, so pričevanja tistih, ki so preživeli gorje vojne, še toliko bolj dragocena. Tudi zato, da bodo spomini, zgodbe in pričevanja ostali med nami za vedno. Brazde poteptane mladosti – tako smo poimenovali radijsko dokumentarno oddajo, v kateri so zbrana pričevanja še redkih živih pričevalcev o trpljenju v zaporih, delovnih taboriščih, o otrocih, ki so jih na silo iztrgali materam, o življenju pod udarci, o strahu in o smrti. Pet zgodb, pet različnih usod. Čisto vse pa so zgodbe o solidarnosti, empatiji, neizmerni moči in pogumu. O miru in svobodi.
27. januar je mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Morija druge svetovne vojne je za seboj pustila šest milijonov judovskih žrtev. A če upoštevamo statistične podatke, predvsem kako velik oziroma številčno majhen narod smo Slovenci, je bil slovenski narod še bolj obsojen na uničenje, trdi predsednik taboriščnega odbora Ravensbruck pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB in član stane delegacije Republike Slovenije v Mednarodni zvezi za spomin na holokavst, Matjaž Špat. Slovenci smo bili bistveno dlje izpostavljeni asimilacijskim in uničevalnim težnjam, pravi. Preko 60 tisoč Slovencev je bilo poslanih v uničevalna taborišča, preko 80 tisoč v delovna. 12.346 Slovencev je za vedno ostalo v dimnikih krematorijev, v taboriščih kot so bila Auschwitz, Ravensbruck,… To so neizbrislijve brazgotine slovenskega naroda, poudarja Matjaž Špat, ki pripoveduje o taboriščni izkušnji svoje mame in o tem, zakaj ostaja zvest ohranjevalec spominov.
Med žrtvami vojnega nasilja so bili tudi otroci. Veliko let zamolčana zgodba iz obdobja druge svetovne vojne, je usoda ukradenih otrok. Preko 600 so jih Nemci nasilno odvzeli slovenskim staršem. Tistim zavednim, aktivistom, partizanom. Bilo je avgusta 1942, ko so udejanjili načrt, po katerem so očete zaprli in ustrelili v taboriščih, materam pa iz objemov iztrgali otroke in jih nasilno ločili v prostorih celjske šole. Matere so poslali v Auschwith, otroke pa naselili na ozemlju tretjega rajha. Tiste najmlajše so dali v posvojitev nemškim družinam, starejše so v taboriščih vzgajali za delavce ali nemške vojake. V Celju sta bila tistega avgustovskega dne od mame za vedno ločena tudi Jožica Jug in njen brat Vlado. Jožica je štela rosna tri leta, ko so ji nacisti za vedno odvzeli otroštvo, mladost in korenine.
Upokojena učiteljica, prostovoljka, častna občanka občine Piran je izjemna pripovedovalka. Tudi o najtemnejšem času, o izgnanstvu med drugo svetovno vojno, Tončka Senčar, ki bo letos dopolnila 90 let, pripoveduje z mehkobo. Čeprav ničesar ne olepšuje. Besede rišejo živo sliko, tako zelo, da z malo, šestletno deklico s strahom pogleduješ proti stari hruški sredi vasi, s katere bereš razglas o prislini izselitvi, potem skupaj s to deklico, njeno družino in skoraj vsemi vaščani, sedeš na tovornjak, s tesnobo še zadnjič s pogledom pobožaš domači kraj, strah te je neznanega, surovega. Štiri leta v štirih delovnih taboriščih. To je zgodba o ukradenih sanjah, o ukradenem otroštvu.
