Iskanje
Ste kdaj pomislili, kako bi se spremenilo vaše življenje, če bi vam nekega povsem običajnega dne uspelo nekaj povsem neobičajnega – zadeti na lotu? Ne govorimo o manjšem dobitku, ki omogoči vikend oddih ali novo belo tehniko, ampak o vsoti, ki življenje postavi na glavo. Prav tisti zadetek, ob katerem se ne vprašamo »Ali si to lahko privoščim?«, ampak »Kaj naj sploh naredim s tem denarjem?« Novoletni loto je tudi letos sprožil pravo loterijsko mrzlico. Prodaja srečk je bila v prazničnem času opazno višja, saj ljudje ob prehodu v novo leto radi dodamo še kanček upanja – za srečo, za spremembo, za nov začetek. Podobno velja tudi drugod po svetu. V Združenih državah Amerike so lani zabeležili enega največjih dobitkov v zgodovini loterij, vreden je skoraj dve milijardi dolarjev. Zanimivo, da statistike kažejo precej drugačno sliko, kot si jo pogosto predstavljamo. Dobitniki lota večinoma službe ne zapustijo takoj, ampak počakajo – včasih mesece, celo leta. Prva skrb so dolgovi: hipoteke, krediti, lizingi. Šele nato pridejo na vrsto večji načrti. Raziskave kažejo, da večina dobitnikov denar porabi za nepremičnine, prenovo doma ali varno naložbo, precej manj pa za razkošje, ki ga vidimo v filmih – jahte, športne avtomobile in zasebne otoke. Če bi danes ali jutri zadeli na lotu – kaj bi naredili vi? Bi to komu povedali ali bi skrivnost zadržali zase? Bi še vedno vstajali ob isti uri in hodili v isto službo? Bi denar porabili hitro ali bi si vzeli čas in premišljeno načrtovali prihodnost? In nenazadnje, ali mislite, da denar res spremeni človeka ali pa samo pokaže, kakšen je v resnici?
Tisti, ki se posvečajo teku v naravi tako rekoč ne poznajo mrtve sezone, formo in pripravljenost ohranjajo tudi v zimskih mesecih. Na tekmovalnih progah pa se lahko postavijo na ogled že na pragu pomladi, ko se začnejo tekaški dogodki. Zelo priljubljeno je tekmovanje Primorski gorski teki, vse bolj popularni so traili, posebno mesto med ljubitelji teka imajo maratonske preizkušnje. Dolgoletni zvesti sopotnik tekaškega dogajanja je Venceslav Japelj, upokojeni novinar Primorskih novic, ki obiske tekmovanj beleži na spletni strani Ljudstvo tekačev. V pogovoru nam bo predstavil novo tekaško sezono in svoje izzive, povezane s spremljanjem tekaške karavene.
Vsako leto 26. septembra obeležujemo Evropski dan jezikov, ki ga je leta 2001 na pobudo Sveta Evrope in Evropske unije prvič praznoval ves kontinent. Namen dneva je poudariti bogato jezikovno in kulturno raznolikost Evrope ter spodbuditi učenje jezikov skozi vse življenje. Evropa je dom več kot 200 jezikov, od katerih jih je 24 uradnih v Evropski uniji. Poleg njih pa številne manjšine, skupnosti in priseljenci prispevajo k še večji pisanosti jezikovne podobe. Prav ta raznolikost je tisto, kar Evropo dela edinstveno, a hkrati postavlja pred nas izziv – kako se v njej sporazumevati. Znanje tujega jezika ni samo za šolo ali službo. Je kot vstopnica v drug svet – odpira vrata do novih prijateljstev, glasbe, filmov, potovanj in nenazadnje tudi do boljših priložnosti v življenju. Poleg tega nas učenje jezika pogosto preseneti: ugotovimo, da so nekatere besede prav zabavne, druge zelo podobne našim, tretje pa čisto eksotične.
"Čisto počasi ..." je že tretji projekt pevke Vesne Forte. Vesna je pevka, ki je na slovenski glasbeni sceni prisotna že nekaj časa, vendar je do sedaj vedno delovala iz ozadja. Že dlje časa je članica zasedbe Thomas March Collective, kjer sodeluje že od samih začetkov, hkrati pa članica številnih acapella zasedb. Tokrat Vesna prvič stopa na piedestal in s pesmijo "Čisto počasi…" prihaja v slovenski glasbeni prostor. "Nič me ne spremeni...", tako nekako Vesna lebdi nad spremljavo prekaljenih slovenskih glasbenikov in z ljubeznijo nabitim tonom nadaljuje do refrena, kjer se vse ustavi. Ker je pač treba počasi - čisto počasi.
Dopisniku iz Beograda Boštjanu Anžinu se izteka drugi zaporedni mandat. V posebnem oglašanju je za Radio Koper opisal številne zanimivosti o življenju in delu v srbski prestolnici. Pa tudi spremembe, ki so se v zadnjem desetletju zgodile v največjem mestu zahodnega Balkana. "Ko sem začel poročati iz Srbije, je bila celo bližje Evropski uniji kot danes," poudarja Anžin, ki je zadnje mesece spremljal enega največjih družbenih in političnih dogodkov v Srbiji, proteste, ki so se začeli po padcu nadstreška v Novem Sadu. Z njim smo govorili tudi o tem, zakaj je s seboj v Beograd (še pred covidom) vzel maske, in izpostavili problem revnih držav, pri katerih okoljska vprašanja niso med prioritetnimi temami. S sogovornikom smo govorili tudi o selitvenem stresu in zaključili z mislijo, kako življenje v tujini človeka obogati. Morda pa je bilo najbolj pomembno vprašanje tisto, zakaj sploh potrebujemo novinarja dopisnika iz tujine? V Slovenijo se Anžin vrača z ženo Janjo, tudi novinarko, in s tremi posvojenimi domačimi živalmi.
Obisk na upravni enoti je slej kot prej neizbežen za vsakogar. Tam uredimo osebne dokumente, pridobimo gradbeno dovoljenje, prijavimo stalno ali začasno prebivališče in še veliko je postopkov, ki jih opravimo na teh lokalnih uradih raznih ministrstev. Letos mineva 30 let od ustanovitve upravnih enot v Sloveniji. Le na redkih so od čisto prvega dne in nepretrgoma naslednjih 30 let, načelovali isti vodje. Eden teh je Branko Andrejašič, ki je Upravno enoto Izola vodil od njenega prvega uradnega žiga pa vse do prvega oktobra letos, ko se je upokojil. V nekoliko bolj sproščenem pogovoru, precej manj strogo uradniško, Branko Andrejašič obuja spomine na začetke upravnih enot pred 30 leti, govori o bremenu in odgovornosti vodje, ekipnem delu, zavezanosti zakonom pa tudi o uradniških stereotipih, ki večinoma ne veljajo več.
Nova Gorica je znana kot mesto vrtnic; to simbolizirajo tudi številni mestni nasadi vrtnic in grb, ki ga krasi vrtnica. Najmlajše mesto pa se lahko pohvali tudi z raznolikostjo drevesnih vrst. V isti ulici najdeš smreko in palmo ob njej. Biotsko pester je tudi Rafutski park, ki so ga aprila spet odprli za javnost. Tam je bila konec 19. stoletja zgrajena vila Palm, ob njej pa je urejen park z eksotičnimi rastlinami, ki Rafutski park krasijo še danes. Vila je bila med prvo svetovno vojno porušena. Vzhodni del parka je leta 1907 rodbina Palm prodala goriškemu arhitektu Antonu Laščaku, ki je desetletja kot dvorni kraljevi arhitekt ustvarjal v Egiptu. Pred prvo svetovno vojno je za svoje potrebe na Pristavi postavil vilo v neoorientalskem slogu. Ob njej je skrbno načrtoval in uredil park. V Rafutskem paru je trenutno na seznamu več kot 200 različnih drevesnih in grmovnih vrst. Arboristka Tanja Grmovšek je povedala, da je med njimi najmanj avtohtonih rastlin »Rafutski park predstavlja edinstveno naravno in kulturno dediščino ne samo v slovenskem, ampak tudi v evropskem prostoru. Veliko je eksotičnih dreves. Največ drevesnih vrst izvira iz Severne Amerike, dosti je drevesnih vrst in grmovnic pa je iz vzhoda, iz Azije.« Drevesa iz različnih klimatskih con v Rafutskem parku uspevajo zaradi tople, zavetrne lege. Skrbniki parka imajo dolgoročne smernice, da bi park v prihodnosti postal arboretum. V oddaji predstavljamo tudi podobne vrtove v Pordenonu in Čedadu. V prvih so posebno pozornost namenili tudi vključevanju oseb s posebnimi potrebami, tako pri skrbi za vrt kot pri izobraževalni ponudbi. Tudi v Čedadu so pazili na inkluzivnost, saj je tamkajšnji vrt tudi prostor za učenje in vključevanje ljudi, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.
Supanje je eden najhitreje rastočih vodnih športov na svetu. Je zelo priljubljena rekreativna dejavnost. Med veslanjem na deski pa lahko iz morja in drugih voda poberemo tudi odpadke. To že vrsto let počnejo člani društva Naredi nekaj zase, ki ga je zasnoval Izolan dr. Miha Vivoda. In k temu z vrsto akcij spodbujajo vse suparje. V zadnjem času so svoje delovanje nadgradili z državljansko znanostjo. Pri tem sodelujejo z Morsko biološko postajo NIB, medtem ko dr. Vivoda načrtuje še posebno napravo, ki bo vzorčenje onesnaženosti morja omogočila takorekoč vsakemu suparju. O vsem tem, pa tudi o supanju kot športni dejavnosti, govorimo v tokratni oddaji, v kateri smo preverili še pravila, ki na morju veljajo tudi za suparje. Oddajo je pripravila Lea Širok.
Mefova zadnja knjigozvočnica z naslovom NOVELE vsebuje devet avtorskih skladb, ki so nastajale blizu, v Ljubljanski 45, in daleč stran, na Kanarskih otokih. OSTALO JE BOLJ MALO … Kozarec iluzij je naslov skladbe, ki nam jo Mef z albuma Novele poklanja na letošnjo pomlad Težko ga je iztrgati izpred lastnega praga, ki je že nekaj časa torišče občekulturnega in družbenega življenja, ne samo za Izolane. In če že, potem naj bo za vraga to snemanje in ustvarjanje. Tam, na Kanarskih otokih, Draga Misleja Mefa niti Atlantika prelesti niso zvabile v svoja nedrja. Niti obutega ne, kaj šele, da bi prst pomočil v neskončno modrino. Je pa zato v rubriki Pesem tedna predstavil morda najglobljo in najbolj povedno skladbo z albuma Novele. Tisto z naslovom Kozarec iluzij. KOZAREC ILUZIJ Sploh ne vem zakaj, ker ni me strah, in vem, da sploh ne bo nastal noben preplah. In vendar to počnem, čeprav ne vem zakaj najraje ko sem sam natočim na skrivaj Kozarec iluzij, pozabljenih spoznanj, ker tukaj ni nihče dočakal svojih sanj. Mi smo generacija propadlih idealov, od vsega kar živeli smo, ostalo je bolj malo. Izsanjale so se na rjuhah nostalgije, zlorabljene sirene nekakšne poezije. Prihodnost pa hlapi, polzi nam med rokami in vedno manj nas je da bi še spili z nami. Kozarec iluzij … Sploh ne vem zakaj, se skrivam kot šofer, ko si natočim na skrivaj, kot kakšen dezerter. V kozarcu iluzij sem našel ideale, minister pa svari da sanje niso zdrave. Naenkrat, kar tako, smo padli v nove čase vemo vse o vseh živimo pa vsak zase. Mi smo generacija propadlih idealov, od vsega kar živeli smo, nič nam ni ostalo.
Blaž Urbanč je študent, ki uživa življenje kljub temu, da se mora kakšne stvari lotiti drugače, saj je zaradi spinalne mišične atrofije na invalidskem vozičku že skoraj vse svoje življenje. Kako je z dostopnostjo pri nas, pred kratkim je to preveril tudi v parlamentu, je zaupal Urši Mravlje in dodal še marsikaj zanimivega, tudi kako osvaja hribe in se potaplja. O dostopu za invalide je Blaž Urbanč med drugim povedal: lahko podelim zelo prijetno izkušnjo, ki jo imam v okviru strokovne prakse, ki sem jo opravljal in sem bil nastanjen v raziskovalnemu oddelku v Državnemu zboru. Tako, da moram reči, da so prostori zelo lepo prilagojeni in tisto, kar me veseli je, da je s takšno miselnostjo, inkluzivno usmerjenostjo naravnano tudi samo osebje.
Rojstni dnevi so posebni trenutki, ko praznujemo življenje, pa vendar se običaji ob tem prazniku po svetu razlikujejo na najbolj nenavadne in zanimive načine. Ste se kdaj vprašali, kako praznujejo rojstne dneve na drugi strani sveta? Kje se zatečejo k naravi za simbolična dejanja, kje so na mizi prav posebne jedi in kje praznovanje ni vezano na posameznikov dejanski rojstni datum? V današnjem kvizu se bomo podali na raziskovanje teh edinstvenih tradicij. Poslušajte, kako se je odrezal poslušalec Željko iz Izole, to je bil jutranji sprehod med sladkimi običaji sveta. Teza 1: V Vietnamu vsi praznujejo rojstne dneve na isti dan. DA / NE Teza 2: V Grčiji je običajno, da slavljenec nosi venec iz oljčnih vej. DA / NE Teza 3: V Avstraliji otroci na rojstne dneve ne jedo torte, ampak obložene rezine kruha. DA / NE Teza 4: Na Tajskem rojstni dnevi vključujejo sproščanje ptic iz kletke. DA / NE Teza 5: Na Novi Zelandiji rojstni dnevi pogosto vključujejo obrok, kuhan v zemlji. DA / NE
Martin Čendak in Jakob Markežič prihajata iz Sv. Antona in se poznata vse življenje. Obiskovala sta isti vrtec, osnovno šolo in sanjala o dirkanju, o rally-ju in o tem, da si bosta enkrat sanje uresničila. Zdaj jih uresničujeta že nekaj časa. Uspešna sta doma in v tujini. Želje so, volja tudi, tako da po uspešni sezoni zreta še dlje. Minulo leto je bilo posebno še v tem, da sta z roko v roki sodelovala rally in fotografija. Z Borutom Kavrečičem so s skupno energijo tudi ponosni avtorji največjega fotografskega dela na to temo v zgodovini Slovenije.
