18-letna dijakinja umetniške gimnazije v Kopru, Jana Stanišić, se je klavir začela učiti s petimi leti in že takrat opozorila nase z izjemnim talentom. Od leta 2012, ko se je z družino iz Srbije preselila na Vrhniko, je svojo nadarjenost in glasbeno rast dokazovala tudi na številnih tekmovanjih. V Kopru pa je pod mentorstvom prof. Valentine Češnjevar svoje uspehe potrdila tudi na mednarodni sceni. Nič čudnega, saj že ves ta čas klavir zavzema prvo mesto v njenem življenju. Zato tudi rada tekmuje, saj ji vsako tekmovanje pomeni izziv, a obenem zagotovilo, da se bo s pripravami nanj veliko naučila. Posledično zelo hitro napreduje, s tekmovanj pa se vselej vrača kot nagrajenka; največkrat z zlatimi plaketami in s številnimi posebnimi priznanji. Samo lani je bila kar trikrat nagrajena: na državnem tekmovanju Temsig je prejela zlato plaketo, poleg te pa še drugo nagrado na mednarodnem tekmovanju Musica Goritiensis ter prvo nagrado in zlato plaketo na mednarodnem tekmovanju Tartini. Tem je letos dodala še eno zmago na Temsigu, v klavirskem duu z Nastasjo Češnjevar Ušumović. Z njo je tudi veliko nastopala, pred štirimi leti sta celo gostovali na Poljskem. Tudi sicer je pogosto koncertirala, do začetka epidemije korona-virusa je zabeležila kar petdeset različnih nastopov po vsej Sloveniji.

Čas pandemije pa je vse njene aktivnosti močno zavrl, žal tudi pouk, zato je zelo hvaležna svoji profesorici, ki si je na vse načine prizadevala omogočiti kakovosten pouk tudi na daljavo. In na daljavo je v tem času tudi tekmovala, preko spleta se je udeležila kar treh mednarodnih klavirskih tekmovanj, Great Masters, Four notes in F. Chopin. Na vseh je bila nagrajena, dvakrat z zlatim, enkrat pa s srebrnim priznanjem. Hvaležna je tudi umetniški gimnaziji, ki ji je dala večjo mero zrelosti in ji zelo razširila glasbeno obzorje. Tu se je začela pobliže seznanjati s simfonično glasbo, preko sošolcev likovne smeri pa se je spoprijateljila še z drugimi vejami umetnosti. V splošnem gimnazijskem programu ji je bil posebej dragocen pouk slovenščine, skozi katerega je spoznala veliko literarnih del. Tudi ostale predmete se je vselej učila z veseljem, saj je s svojo bistrostjo in zbranostjo hitro osvajala znanje. Z učenjem nikdar ni imela težav, najbolj pa so ji bili dragoceni predmeti, ki so ji odkrivali svet umetnosti, saj se zaveda, da lahko le s celovitim pristopom napreduje kot umetnica. Kljub zavzetemu učenju in intenzivnemu ukvarjanju s klavirjem, si Jana kot družabno dekle rada najde tudi čas za prijatelje in, zakaj ne, tudi za kakšno mladostniško ljubezen, ki bo vselej dobrodošla, saj meni, da mladi veliko lepše igrajo, ko so zaljubljeni…. "Ljubezen in glasba se vedno dobro ujameta."

A zdaj, ko je prišel čas slovesa od srednješolskih let, Jana že razmišlja o svoji pianistični prihodnosti, v kateri bi rada čim več igrala, tako solistično kot v komornih skupinah, in se pripravlja na sprejemne izpite, ki jih bo opravljala na akademijah v Luganu, Madridu in morda tudi v Trstu ter Novem Sadu. Enega je že opravila, sprejeta je bila na Royal College of Music, a se je zaradi previsoke šolnine morala študiju v Londonu odpovedati in se soočiti s spoznanjem, da tudi v glasbi nekatere poti kroji denar. Zato o karieri že zdaj razmišlja trezno, z obema nogama na trdnih tleh. Najpomembneje ji je, da si izbere šolo, na kateri bo lahko dovolj sproščeno delala, in profesorja, s katerim se bo dobro ujemala, vsaj približno tako kot s profesorico Valentino Češnjevar, ki ji je hvaležna za vso podporo in pomoč, za lep, iskren odnos, kakršen bi po njenem mnenju med profesorji in učenci moral vladati vedno in povsod.