Prvega aprila leta 1902 so Istrani navdušeno pozdravljali parno lokomotivo na prvi vožnji po ozkotirni železnici Parenzani. Končan je bil prvi del proge od Trsta do Buj, do Poreča je vlak začel voziti 15. decembra. Od Škofij do Sečovelj se je ustavil na desetih postajah. Še 14 jih je bilo nato do Poreča. Slikar, upokojeni mehanik Giulio Ruzzier iz Parecaga, je naslikal prav vse. "24 postaj, tudi manjše, pa viadukte, mostove, tunele, tako da imam celo serijo 36 slik."

Parenzana je vzbudila veliko razvojnih pričakovanj, predvsem med prebivalci v notranjosti Istre, kjer je bil poštni voz še vedno glavna prometna povezava, medtem ko so priobalna mesta imela razvite pomorske povezave. Avstroogrski projektanti so izračunali, da bi po Parenzani v mesta in trge srednje Evrope na leto hitreje prepeljali, takrat je to bilo 25 kilometrov na uro, več tisoč ton sadja, zelenjave, istrskega kamna, a tudi dobrih 14 tisoč ton vina istrskih vinogradnikov. Zaradi tega je dobila vzdevek 'vinska železnica'. Njeno prvo ime pa je bilo nemško, pravi Ruzzier. "Prvo ime je bilo Parenzaner, v takratni Avstriji. Prvi časopisi so uporabili ime Parenzaner bahn. Iz tega so jo avtomatično začeli imenovati Parenzana."

Ruzzier je slikam Parenzane dodal še modele parnih lokomotiv. Enega lahko občudujemo na mestu nekdanje postaje v Luciji. Izdelal jih je na osnovi skic in podatkov, objavljenih v knjigi Draga Parenzana Giulia Rossellija. Za pet modelov je uporabil zgolj dele starih koles. "Zato, ker je bivša proga danes uporabljena kot kolesarska pot. In se mi je utrnila ideja, da bi iz delov koles naredil lokomotive."

Čezmejna Pot zdravja in prijateljstva znova povezuje kraje od Trsta do Poreča in ohranja spomin na Parenzano, ki so jo ukinili leta 1935. Pri tem naj ne bi bila odločilna zamenjava oblasti s priključitvijo Primorske k Italiji po prvi svetovni vojni, temveč izguba tradicionalnih trgov, nevlaganja v železnico ter pritisk finančnih skupin z Dunaja in iz Rima. Prva je hotela graditi rafinerijo v Žavljah, druga pa ceste v Istri.