Pred štirimi leti je doma ostala slaba polovica volilnih upravičencev. Zdaj se je volilno telo zbudilo, kar je za demokracijo zagotovo dobro. Prvič po letu 2000 je na volilno nedeljo na volišča odšlo skoraj 70 odstotkov tistih, ki imajo pravico izbirati predstavnike ljudstva. To je bil pravzaprav nov referendum, tokrat o delu aktualne vlade. Prišli so novi volivci, taki, ki jih na prejšnjih volitvah ni bilo. Gre za korenito spremembo v družbenem tkivu, ki je še enkrat na politično prizorišče prinesla nov obraz. Podobno kot leta 2014, ko je prav tako na valu antijanšizma vlado sestavil pravnik Miro Cerar. Za razliko od takratnega eksperimenta je novi mandatar Robert Golob izkušen menedžer, ki ima tudi politične izkušnje tako na lokalni kot državni ravni.

Če je zmagovalec eden, je vrsta poražencev zelo dolga. SDS ima stalno bazo volivcev, ni pa uspela pomembno izboljšati svojega rezultata in števila mandatov. Predvsem, ker vodstvo stranke ne zna spremeniti svoje retorike, stalnica so napadanje in iskanje sovražnika. Predstavniki te stranke se tudi ob objavi rezultatov niso mogli izogniti iskanju izgovorov in obračunu z mediji.

Velik poraženec je koalicija KUL, ki je sicer ves čas pomagala novemu igralcu na volilnem parketu, predvsem pri mobiliziranju volivcev, naj se volitev udeležijo. A iz parlamenta sta izpadli dve stranki, dve pa sta rezultat poslabšali. Sedeže so izgubili tudi predstavniki strank Konkretno, prej SMC, SNS Zmaga Jelinčiča in pa Desus, ki je tri desetletja krojil državno politiko, a so volivci kaznovali prestope in nenehne notranje spore v stranki.

Med zmagovalce lahko pogojno uvrstimo Novo Slovenijo, ki je izboljšala svoj rezultat. Predvsem pa so zmagovalci nevladne organizacije in civilnodružbena gibanja, med njimi na prvem mestu Inštitut 8. marec, ki bodo zdaj prav gotovo gledali pod prste novim oblikovalcem slovenske politike.