Margerita Jurkovič živi v Luciji, v občini Piran. Pravnica tik pred zagovorom doktorata, ki hodi po svetu s široko odprtimi očmi. Vedno so jo zanimale zgodbe, ki morda niso očem vidne na prvi pogled. Aktivno vodi svoj pravni center v Kopru, ki je njena strast: pomaga žrtvam nasilja in socialno ogroženim skupinam. Dejavno sodeluje z odvetniško pisarno v ZDA pri mednarodnih projektih z njihovimi klienti, kot tudi z izvajanjem mednarodne mediacije.

V radijski studio je nismo povabili zaradi njenega pravnega, pač pa nogometnega znanja, saj bo v ZDA avgusta izšla njena knjiga, zaenkrat z delovnim naslovom »Avantura na nogometnem igrišču – skozi oči Evropejke«.

V ZDA je odšla, da bi zaključila svojo doktorsko dizertacijo, saj je potrebovala informacije o boju proti trgovini z ljudmi. Vzporedno s pisanjem dizertacije je sprejela štipendijo za semester študija na Mississipi College Scholl of law, študij pa jo je tako posrkal vase, da ga je podaljšala za nekaj mesecev in z oceno magna cum laude opravila ameriški magistrski program prava.

"ZDA sem prečesala po dolgem in počez, od vzhoda proti zahodu. Najdlje sem bila na jugu v Texasu, Alabami, Mississipiju, državah, ki so precej podobne Balkanu Evrope. Na terenu sem imela vrsto pogovorov: s policisti, inšpektorji v igralnicah, obiskala sem mejo med Mehiko in Texasom, šla v Californio, Washington DC. Skoraj dve leti sem potovala med Slovenijo in ZDA in se vselej rada vračala domov. Sprva sem tam nameravala ostati dva meseca, a sem se potem tako poglobila v študij precedenčnega prava in imela tako odlične profesorje, da sem ostala dlje, saj mi je štipendija na Mississipi College of Law to omogočala."

Margerita pripoveduje o odnosih med študenti in profesorji, ki so precej bolj odprti kot pri nas. V predavalnici ni neumnih vprašanj, niti odgovorov. Zelo spodbujajo drugačnost in tekmovalnost, kar jo je zelo motilo. Pa vendar to lahko razume, saj je konkurenca velika in država precej drugačna od naše.

Njena zgodbo ljubezni do ameriškega nogometa se začne v odvetniški pisarni njenega profesorja z italijanskimi koreninami, s katerim je stkala posebej dober odnos in ki pri 72 letih, prav tako kot precej mlajša Margerita, piše svoj doktorat. Povabil jo je kot asistentko pri svojem predmetu pravnih pogajanj, a tudi v svojo odvetniško pisarno kot raziskovalko. Preden je postal pravnik, je bil nogometni trener, v pisarni pa je veliko vidnih spominov na tiste čase: žoge, čelade, fotografije…

Vzdušje v pisarni je sproščeno, veliko govorijo o nogometu in veliko hodijo na tekme, kamor so seveda peljali tudi Margerito, ji preskrbeli sedež v prvi vrsti, celo obisk garderobe nogometnih zvezdnikov in njihovega trenerja tik pred tekmo, kar je nanjo naredilo posebej močan vtis.

"Najprej molitev, nato motivacijski nagovor trenerja, potem pa zelo groba navodila, kako naj dobesedno uničijo nasprotnika. Grobo in čustveno obenem. Ti fantje so visoki 1,90 metra, pravi velikani. Vzgojeni tako, da so pravi mačoti, obenem pa izjemno zaščitniški do žensk in pravi gentlemani."

Margerta se, pravi, vsega loti sistematično. In ker v Jacksonu v državi Mississipi nimaš v prostem času kaj veliko početi, se je tudi nogometa lotila raziskovalno in začela pisati knjigo.

"Idejo sem dobila že na prvi tekmi. Potem pa je nastalo 260 strani v kratkih 116 dneh in nočeh. Prava norost z delovnim naslovom Avanture na nogometnem igrišču- skozi oči Evropejke. Ta izkušnja opazovanja tekem in pisanja mojih vtisov, mi je dala veliko. V ZDA se borijo za zmago, na igrišču je ta boj za zmago prava vojna. Odvetniška pisarna mojega profesorja zdaj išče založnika, knjiga bo najprej izšla na jugu ZDA, potem morda še kje. Veliko delajo na tem in želijo me spraviti na pravo turnejo, a zaradi moje zasedenosti doma kaj več kot mesec dni ne bo šlo."

Margerita Jurkovič je zelo posebno dekle, rada potuje, a ljubi dom, ljubi estetiko in slika. In prav zato ji v ZDA ni posebej všeč, saj je Evropa arhitekturno veliko lepša. Pomaga žrtvam nasilja in socialno ogroženim, rada ima glasbo in življenje. In bere kriminalke.

"Ja, ko jih pri svojem delu ne živim, jih berem," se zasmeje in hiti naprej.

Nataša Benčič

Fotografije: osebni arhiv