Tudi tokratna prireditev je izzvenela izrazito multikulturno, pisano in večplastno, z vsemi zdaj že uveljavljenimi karakteristikami, ki prireditvi dajejo poseben pečat in jo kot unikum umeščajo v slovenski glasbeni prostor. Logistično preverjeno formulo glasbenega tridnevja, ki se začenja četrtkovo razigrano, sem obiskala na sklepno soboto, ko se je popoldne v cerkljanski glasbeni šoli začelo s prvima koncertoma, solo nastopom čelista Daniela Levina in zasedbe kontrabasista Gašperja Livka, ki je pod vodstvom Dreja Hočevarja na delavnici Mladi raziskovalci ustvarjala avtorsko glasbo.

Večerni del je odprl trio z iberskega polotoka Wool fish, ko sta s svojim svežim in izvirnim iskanjem zvoka navduševala trobentačica Susana Santos Silva in Yedo Gibson. Sledil je težko pričakovan nastop avstralske zasedbe The Necks, ki je znana po izvedbah počasi razvijajočih se improviziranih koncertnih suit. Navadno zrastejo iz preprostih, ponavljajočih se motivov in se razbohotijo v mnogozvočje najrazličnejših pasaž ter nazadnje potihnejo v svojih osnovnih navdihih. Množičen obisk je kazal na velika pričakovanja občinstva, ki pa se marsikateremu poslušalcu niso izpolnila. Trio je nekako ostajal na nivoju repeticije prvotnih motivov in ni uspel poglobiti in razviti glasbene misli. Zadnja glasbena poslastica letošnjega festivala je bila duhoviti kolektiv Maistah Africa iz sosednje Furlanije, ki je pododrje s svojo žanrsko mešanico spravil v razigrano migetanje. Sklepno festivalsko rajanje bi se v ritmih afrobeata v tradicionalnem šotoru lahko zavleklo še veliko dlje, a so za plesno razpoložene obiskovalce poskrbeli v klubu Gabrijel, kjer se je primerno poslovila tudi letošnja cerkljanska glasbena karavana.