Zagovornik zamejcev, pričevalec zgodovine, pisatelj in mislec Boris Pahor praznuje 105. rojstni dan. Njegovo življenje je zgoščena zgodovina 20. stoletja, ki so ga zaznamovali totalitarizmi in vojne. Pahor še vedno govori zanosno in ostaja neomajen pri svoji ideji o samostojnosti in samozavesti slovenskega naroda.

Boris Pahor vse svoje dolgo življenje opozarja na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam, ter na nujnost samozavestne, pokončne drže v najširšem pomenu besede, ki lahko temelji le na dobrem poznavanju zgodovine in lastne identitete.

Tako ni naključje, da je ob njegovi 105-letnici izšla tudi knjiga o Edvardu Kocbeku in njegovi vlogi v Osvobodilni fronti. Z delom Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo Osvobodilne fronte je želel Pahor še enkrat opozoriti na vlogo prijatelja, krščanskega socialista, v času druge svetovne vojne člana OF-a, in na krivico, ki se mu je zgodila v povojnem času, ko se ga je hotela oblast odkrižati.

Pred dnevi je izšla tudi knjiga Darke Zvonar Predan Boris Pahor – Najini pogovori, v kateri so zbrani avtoričini intervjuji s pisateljem v zadnjih 14 letih. To pa ni samo knjiga intervjujev, bralcu ponuja tudi polemičen odziv nanje. Pogovore s pisateljem dopolnjujejo avtoričina razmišljanja ob različnih jubilejih in dogodkih, tako ali drugače povezanih s "fenomenom Pahor". Knjigo bogatijo številne fotografije iz pisateljevega osebnega arhiva.

Zgodba pisatelja, ki sodi danes gotovo med najbolj poznane slovenske pisatelje v tujini, njegova dela pa so prevedena v številne evropske in svetovne jezike, se je torej začela 26. avgusta leta 1913 v Trstu. Komaj sedem let pozneje je kot deček gledal, kako je gorel slovenski Narodni dom v Trstu, in to je bil le začetek dolgoletnega preziranja in preganjanja, ki sta kasneje zaznamovala njegovo življenje.

Na lastni koži je izkusil mračne totalitarizme, ki so zaznamovali zgodovino Evrope v 20. stoletju. V 20. in 30. letih je najprej doživel pritisk fašističnega preganjanja, pečatu katerega sledimo zlasti v njegovih zgodnjih delih (Grmada v pristanu, Mesto v zalivu in Parnik trobi nji), kasneje pa tudi sovraštvo in uničevanje nacističnih taborišč. Zaprt je bil v raznih taboriščih v Nemčiji, med drugim tudi v zloglasnem Dachauu, svoje taboriščne izkušnje pa je zapisal v zbirki novel Moj tržaški naslov ter romanih Spopad s pomladjo in Nekropola.

Pahor je z Alojzom Rebulo v Trstu leta 1975 izdal knjigo z naslovom Edvard Kocbek: pričevalec našega časa. Knjiga je vsebovala intervju s slovenskim pesnikom in mislecem Edvardom Kocbekom, v katerem je javno obsodil poboj 12.000 slovenskih domobrancev junija leta 1945. Knjiga je povzročila velik škandal v Jugoslaviji in je pomenila začetek velike kampanje jugoslovanskih medijev proti Kocbeku. Poleg v Jugoslaviji prepovedane revije Zaliv, ki je knjigo izdala, je bil vse do leta 1981 vstop v državo prepovedan tudi Pahorju.

Pahorjevo značilno pripovedništvo je doživelo novo pomlad šele po osamosvojitvi Slovenije. Z najvišjim slovenskim priznanjem za dosežke v kulturi, Prešernovo nagrado, je bil nagrajen leta 1992. Odlikovali so ga s častnim znakom svobode Republike Slovenije, Univerza v Ljubljani pa ga je na pobudo filozofske fakultete nominirala za najvišje priznanje literarnega sveta – Nobelovo nagrado.

Pahor prejema priznanja in izraze spoštovanja tudi v tujini. Francija mu je med drugim podelila naziv vitez legije časti, Italija pa mu je za roman Nekropolapodelila prestižno nagrado premio napoli. Kot prvi Slovenec je prejel naziv častni meščan Trsta.