Markiranje pri reševalnem psu je določen proces, v katerem pripeljemo psa do nekega cilja. V primeru reševanja učimo psa in spodbujamo, da najde ponesrečenega, ki ga na treningih imitira marker. Ta igra pomembno vlogo. Od njega je marsikaj odvisno. Če svojo nalogo dobro opravi, potem dobi pes učno situacijo, skozi katero se uči in dojame, kaj od njega želimo. Z nepravilnimi postopki in neznanjem pa lahko marker psa zatre, namesto da bi v njem vzbudil željo po iskanju. Vsak vodnik najbolje pozna svojega psa, zato je njegova prva naloga, da pred treningom iskanja pove markerju, kakšne navade ima njegov pes, kaj od njega želi in kako naj pristopi k psu, da bo učni postopek pravilno stekel.

Pomembno je, da vodnik na začetku zgradi dober odnos s svojim psom. Pes nam mora zaupati, da najde tujo osebo. Kasneje v procesu dela, ko pes išče in najde markerja, moramo biti ponovno previdni, da psa ne navežemo preveč nase. V takem primeru pes ne bo pozoren na markerja, ampak na vodnika, kar ni dobro. Kje je torej meja med normalno navezanim psom na vodnika in preveč? To je odvisno od vsakega posameznika. Vodnik jo mora sam določiti.

Na treningih, ko pes najde markerja, dobi nagrado. V prvi fazi učenja je v večini primerov dobro, da psa nagrajuje marker, ker s tem pes posploši različne markerje z nagrado višje vrednosti. Kasneje v procesu učenja ponudimo možnost, da ob najdbi prejme nagrado od svojega vodnika. Namreč v pravi iskalni akciji, ko bo pes ob žrtvi, ga ta ne bo mogla nagraditi. Pes mora obvladovati različne situacije. Psa vedno nagradimo s hrano ali z igračo. Zavedati se moramo, da je nagrada nekaj najboljšega, kar se psu lahko zgodi po dobro opravljenem delu. Nagrada mora imeti visoko vrednost, ker z njo pogojujemo delo psa, če želimo, da bo učni proces boljši.

Pri reševalnih akcijah pa ni dovolj, če le pes dobro išče. V delo s psom se aktivno vključuje tudi vodnik, zato pravimo, da sta tim. Več izveste s klikom na spodnji posnetek.