Odšel je pesnik, Primorec in Slovenec, za katerega je dr. Matjaž Kmecl v svojem poslovilnem nagovoru dejal: "Tako zvestega, ponosnega in dejavnega in ustvarjalnega Slovenca ni in ni bilo. Bil je od partizanskega borca za primorsko svobodo do enega najbolj zaslužnih slovenskih osamosvojiteljev, od velikega pesnika do odgovornega varuha kulture in svobode v njej, od urednika do vizionarja, od večletnega podpredsednika SAZU in še veliko drugega, resnično velika osebnost našega časa."
Izteklo se je življenje polno topline in ljubezni do ljudi, svojih domačih, do prijateljev, kolegov po peresu, domačih in tujih, Primorcev, na katere ga je vezal rodni Kras in sodelovanje v narodnoosvobodilnem boju, iz katerega je izšla zanje najpomembnejša zmaga, združitev Primorske s pravo domovino. Ciril Zlobec je sam zase in kot pesnik spomenik, vgrajen v slovenstvo ali kot je dejal Prešeren, "človek premine, človeštvo ne, in z njim ostane vse, kar zanj stori."
Pisatelj in kritik Miran Košuta se je ob slovesu od pokojnika navezal na Zlobčevo željo, izrečeno pred desetletjem: "Rad bi živel dolgo, vendar ne umrl kot starec." Usoda je uslišala njegovo željo, je ocenil Košuta: "Umrl je namreč mlad, po duhu in po verzu, žarni pevec ljubezni dvoedine, Primorske, Krasa, njegovih ljudi. Umrl je tudi verzni iskalec ontološkega smisla, človekovega bistva, pa pevec književnosti, res - besede, družine, otroštva, rodu."
Bil je med najplodnejšimi slovenskimi književniki, toda ne samo to: "Rekel bi, da je umrl tudi mlad, prodorni, pronicljivi mislec, kajti znal je v času globalističnega kapitalizma prisluhniti pravicam in resnicam ponižanih in razžaljenih; znal je ob evforiji Evropske unije tudi zastaviti kritično pero do te združbe in postati evroskeptik; znal je v časih slovenskega političnega revizionizma obuditi vrednote narodnoosvobodilnega boja in partizanstva; znal je v času univerzalizma prisluhniti narodu, slovenski identiteti, slovenskemu jeziku."
"Kot pripadniku slovenske narodnostne skupnosti v Italiji pa mi je bilo vseskozi zelo blizu njegovo kulturno posredništvo v in iz italijanskega sveta," je še poudaril Košuta.
Preseganje meja je pomemben del Zlobčevega izročila, meni tudi drugi tržaški pesnik, Marko Kravos: "Po svoji univerzalnosti pa tudi po svoji nazornosti in komunikativnosti izredno hitro prestopi prag iz slovenščine v sosednji prostor, recimo v italijanščino ali hrvaščino. Tudi v teh prostorih v naši soseščini je Zlobec velik."
V Zlobčevih pesmih ima Kravos najraje navezanost na Kras in erotično tematiko, priljubil pa se mu je tudi: "S tem, da se je varoval, da bi vpregel v poezijo vsakodnevne oziroma enodnevne stvari, tako da je ohranjal plemenito oddaljenost od vsakdanjega vrveža temu našemu izrazilu najglobljih iluzij človeštva."
Z Zlobcem je veliko izgubila Primorska, se strinja Kravos in ugotavlja: "Tudi ko so bile stvari nedorečene, se ni bal izreči svojega mnenja, svoje čisto enostavne človeške resnice ob nekaterih stvareh. Nikoli ni slepomišil. Bil je uglajen, imel je trdno prepričanje, ampak seveda tudi širino, ki je omogočala komunikacijo in sprejemanje pri sobesedniku, ki je bil drugega mnenja. Taka, ne samo sprejemljivost, ampak tudi radoživost do drugačnosti v svoji soseščini, je lastnost primorskega človeka in ko to prepozna, in ko to spozna, si ga hitro zatakne za gumbnico kot krizantemo. Mislim, da bomo ta cvet še dolgo nosili."
Cirilu Zlobcu smo danes posvetili oddajo Odprto za srečanja, ki jo je pripravila Neva Zajc in jo lahko poslušate prek povezave nad besedilom. Poleg mnenj ob slovesu od umetnika smo predvajali dokumentarni portret Cirila Zlobca z naslovom "Ljubezen-svetlo sonce in tema", ki smo ga leta 2011 posneli v regionalnem centru Koper Capodistria. Pripravila ga je Neva Zajc, režiral Samo Milavec; ton Samo Podobnik; zvočna realizacija Leon Bradaševič. Takrat so nastale tudi vse priložene fotografije.