Vesna Klančar s Parecaga je okroglo dekle, ki sebe sprejema takšno, kot je. O oblinah je posnela dokumentarni film z angleškim naslovom "Beauty has no size", predstavili so ga na Filmskem festivalu v Portorožu. Z njo se je pogovoril Blaž Maljevac.

Trgovka, gasilka, umetnica, manekenka, sem kaj izpustil, je treba še kaj dodati?

- Fotografinja, režiserka.

Malo morje dejavnosti?

- Ja, taka "multi task" oseba.

Pred mikrofon smo te povabili predvsem zaradi filma, ki smo ga opazili na filmskem festivalu v Portorožu. Posnela si namreč film "Beauty has no size". O čem govori?

- V bistvu film sem posnela zato, da bi sporočila ženskam oziroma širši publiki: velikokrat sem slišala stavek, joj škoda, ki si tako debela, ker imaš zelo lep obraz in bi lahko bila manekenka. To mi ni bilo všeč, ker to ni res. Če si debel, nimaš ene noge ali imaš bradavico na nosu, še vedno lahko nekaj počneš, še vedno si lahko lep. Zakaj ne bi mogla jaz biti manekenka, ker sem malo bolj težka, ali bolj okrogla, če lahko rečem.

Ta svet je malo čuden, ker delimo ljudi na suhe in debele. Čudne delitve?

- Ne samo suhe in debele. Moja vizija je malo širša, tudi vse ostalo vidijo ljudje. Dostikrat etiketiramo, kar ni v redu. Vsi smo lepi, ne glede, kakšni smo zares, ker lepo je, kar imamo mi znotraj, ne tisto, kar imamo mi zunaj. Uporabim frazo: lepa je tvoja vsebina, ne tvoja embalaža.

Lepota je brezmejna.

- Tako nekako.

Ljudje imamo "Curvy festival", se pravi ukrivljene festivale za ukrivljene ženske, imamo tudi modne festivale za suhice. Kdo sploh določa te standarde? In zakaj, po tvojem mnenju, jih sploh imamo?

- Standardi se določajo po nekih modnih trendih, po mojem. Pač nekdo si je izmislil, da lepo suho ali pa, da je lepo okroglo. Nekoč, če gremo v grško mitologijo, noben kip ni suh, to je postalo kasneje moderno. Tudi, če pogledaš Marilyn Monroe, ona ni bila suhica, ona je imela konfekcijsko številko 46, kar je nesprejemljivo za Versaceja. To je čas, trend trenutek. Jaz sem se rodila takrat, ko je bilo suho moderno, če bi bila v času Marilyn Monroe, bi mogoče jaz bila bolj ...

Vrnimo se k dokumentarnemu filmu, od kod pravzaprav ideja in kako je potekalo snemanje?

- Ideja je prišla en dan, ko sem se vozila iz službe in sem slišala skladbo, ob kateri sem nastopila na svoji prvi modni reviji v Italiji, lani. V bistvu sem iskala idejo za film, ker sem sodelovala na filmski delavnici v Ljubljani, za zaključek delavnice pa je treba narediti nek kratek dokumentarni film. Ko sem slišala komad, sem si rekla, 'kaj sploh razmišljaš, ti imaš temo'. Šli smo na festival, kjer so nas naučili kako postati modeli, manekeni. Torej imamo neko šolo ličenja, šolanja kako se hodi, kako se postavit pred fotoaparate, zaključek pač je modna revija. Jaz sem šla februarja tja, dobila produkcijsko ekipo in smo to posneli v taki preprosti varianti. Hotela sem, da je, tako kot je, da se vidi tako, kot je, nič 'fake', nič pripravljeno. Punce niso vedele, da bomo snemali. Prišli smo tam z dvema fotoaparatoma in - 'gasa'.

Zanimivo. Za vse tiste, ki filma niso še videli, kje si ga je moč ogledati?

- Film je na Youtubu. Če vtipkajo 'Vesna Klančar', skočijo ven vsi moji filmi in prvi je ta. Naslov je 'Beauty has no size'. Lepota nima številke. Zakaj naslov v angleščini? Zato, ker je ciljno občinstvo tudi izven Slovenije in sem želela, da vsi razumejo, kaj hočem povedati. Če bi dala slovenski naslov, v Italiji ne bi vedeli, kaj to pomeni.

Sicer pa to ni vaš prvi film? Posneli ste kar nekaj dokumentarnih filmov, nekateri so povezani tudi z Izolo, čeprav ste doma iz Parecaga.

- Doma sem iz Parecaga, Izola pa je močno prisotna v mojih filmih zaradi filmskega festivala Kino Otok, kjer sem bila prostovoljka približno 11 let in še bom kdaj verjetno sodelovala. Bila sem že vse, od šoferja, blagajničarke ... karkoli je bilo treba delati. In nekoč se je pač pojavila ena delavnica, kjer se je delal nek filmček, in sem dobila idejo, da bi posneli film, kako smo prostovoljci postali filmsko pleme. To smo poskusili ujeti v kratkem dokumentarcu. Ta je bil v bistvu moj prvi in je bil zelo dober, tako da sem dobila še dodatno motivacijo, da še kdaj naredim kakšnega. Vsakič, kadar imam priložnost, grem na kakršnokoli delavnico in uresničujem te svoje režiserske ideje.

Torej se je strast do filma začela na festivalu Kino Otok? Če sem prav razumel.

- Točno tako je.

Ste bili že kdaj v otroštvu ukrivljena mladenka in kako ste na te reči gledali v tistih časih?

- Bila sem od vedno bolj močne postave in verjetno bom celo življenje, ker sem pač tudi genetsko nagnjena, saj so vsi v moji družini malo bolj okrogli - starši, nonoti ... Mogoče je bilo otroštvo malo bolj čudno, ampak ravno to me je naredilo to, kar sem, in mi je to zdaj v redu. Rada povem to, 'imej se rad, takšen, kakor si' in ponavljam tisto, kar sem rekla prej, da je pomembna vsebina ne pa embalaža.

Vesna, kdaj se je zgodil tisti preskok? Kdaj vas tiste okrogline niso več obremenjevale?

- Ko sem našla samo sebe, ko sem našla tisto, kar rada počnem, in to so moji hobiji. Na takšen način lahko nekomu pomagam iz nekega začaranega kroga, v katerem se je ujel.

Ampak od tega, da se človek sprejme v svoji lastni koži, bomo rekli da se počuti dobro, do tega da stopi na modno pisto, pa ni samo en korak na tej poti.

- Ni, ampak meni se zgodi, ko stopim na modno pisto, nekaj zelo zanimivega. Ko se prižgejo luči, se ugasne občinstvo in sem sama, jaz in moj jaz. Počnem tisto, kar želim, oni postanejo pikice in jaz uživam. To je en takšen poseben adrenalin in na koncu postane kot ena droga, vedno hočeš znova, še in še. Meni ni nikoli dovolj, jaz bi šla vsakič na modno pisto, kadar bi lahko.

Katera skladba vas je spremljala prvič na modni reviji?

- Na moji prvi modni reviji v Italiji, v Pieve di Cento, je bila od Imany 'Don't be so shy' in naključno je naslov prav takšen, ki spada zraven, 'ne se sramovati, pojdi'. Uživala sem maksimalno.

Vesna, midva sva se pred tem pogovorom že nekje videla. Če se ne motim, v eni izmed tehničnih trgovin, kjer ste prodajalka, drži?

- Drži.

Manekenka, ki se spozna na tehnične izzive - ne malo krat ste mi priskočili na pomoč v strojnih in drugih zagonetkah. Čudežno dekle, bi lahko rekli?

- No, bolj kot ne, obožuje kar dela. Dekle, ki rada prodaja moške zadeve in še bolj mi je všeč, kadar moški pride in so presenečeni, da ženska ve, da obvlada. To se mi namreč dogaja trikrat na dan.

Od modne piste do tehničnih ugank. Kako na vas gledajo sodelavci?

- Morem reči, da me sodelavci podpirajo. Ne bi bila tukaj, če sodelavci in direktor ne bi bili toliko fer, da mi dovolijo, da sem danes prosta, da sem se pripeljala sem.

Kaj pravijo domači? Podpora družine je, sklepam.

- Podpora partnerja, podpora hčerke, staršev, sester. Moje sestre me obožujejo, vsakič mi sledijo, všečkajo na Facebooku, tako da: 'Čav Mirica in čav Mateja!'

Vrnimo se k festivalom. "Curvy festival" - kako je videti en takšen festival, kdo se tam sreča, kaj se tam pravzaprav dogaja? Se taki festivali razlikujejo od rednega festivala mode?

- Ne vem, če se razlikuje. Oziroma, razlikuje se v tem smislu, da ni nobenega rivalstva. Ni tega, da kdo koga grdo gleda, da bi hotela katera biti boljša od druge. Tukaj smo kot ena velika družina.

Ni tekmovalnosti?

- Tako je, ni tekmovalnosti med puncami, tam smo vse prijateljice, ena velika družina. Jaz komaj čakam, da pridem, da me vidijo in jaz vidim njih. Tudi izven teh modnih dogodkov se dopisujemo, si sledimo, slišimo po telefonu. Kaj je festival? Festival si je v bistvu izmislil en stilist v Italiji. Mislim, da je to v Italiji bilo prvič, ker je tudi Italija v povojih glede mode za močnejše punce. Da nas nauči, kako biti model, ker smo vse neprofesionalke, smo prodajalke, druge delajo v pisarnah, ena je zdravnica ... Različni profili žensk, ki še nikoli se niso ukvarjale z modo. Želel je, da bi predstavile njegova oblačila v čim boljši luči, zato je naredil festival, kjer pridemo in nas nekdo na hiter način nauči, na prijeten in mehek način. Tako kot so njegova oblačila narejena za nas. Če kupiš navadna oblačila v trgovini, XL, 3XL ali 5XL velikosti, je vse narejeno po enem kopitu. Oblačila ki so narejena za mehke punce, punce z oblinami, so takšna, da se ti lepo prilegajo, da ko se oblečeš, je videti lepo, ne pa, da si kot ena vreča krompirja. Tudi me, okrogle punce, smo rade lepo oblečene. Zakaj bi bile samo normalne, regularne, lepo oblečene? Ko pridem v oblačilu tistega stilista, vsi rečejo 'vau'. Ko pa pridem iz neke druge, navadne trgovine, je to navadna obleka, vreča, ki sem si jo oblekla. Tako, zelo karikirano, ampak je res.

Kako je z modo za mehkejše ženske pri nas?

- Pri nas je, vsaj zame, malo slabše kot v Italiji. V Sloveniji nikjer nisem našla. Mogoče, da ne vem, kje je, ampak vidim samo te verige, ki imajo malo večje številke. To je vse široko v pasu, kot ena vreča krompirja. Bolj ali manj so temne barve, pisane barve so bolj čudne. Tako, da ni vse rožnato, kar se mene tiče.

Zasledil sem televizijsko oddajo, kako znani Slovenci z veliko truda in dela izgubljajo svojo prekomerno težo. Ali zapravljajo čas?

- Ne, ne zapravljajo časa. Vsak, če naredi karkoli za sebe, nekaj dobrega za sebe - tej ljudje so se odločili, da bodo to delali na televiziji - v redu. Jaz sama tega ne bi naredila, ker se to meni zdi pranje perila pred drugimi. Jaz, če bom se kdaj odločila hujšati, bom to naredila zase in v nekem svojem intimnem svetu, na moj način.

Potem bo čas za nov film, sklepam?

- Hm, ne vem, to se bo zgodilo, ko se bo zgodilo. Vse se zgodi ob svojem času. Če bom kdaj imela za to narediti, bom to naredila in gotovo ne nekje na televiziji, pred vesoljno Slovenijo, ki bo poslušala, zakaj, kakšne težave imam in kakšnih nimam. Ne, ne bi, niti za dvakrat niti za trikrat toliko denarja, kot ga je tam v igri.

Kakšno je vaše sporočilo, predvsem ženskam?

- Imejte se rade, ne ozirajte se na to, kar govorijo drugi, zajemajte življenje s polno žlico, ker življenje je lepo, če si ga naredimo in hočemo, da je lepo. Tiste, ki imate obline, se zavedajte, da je ženska brez oblin kot nebo brez zvezd.